Ponavljam:

Še tri mesece. Ure, ujete med hrepenenji, željami, utrujenostjo, treningi z voljo in tistimi brez, bodo v devetdesetih dneh izpuhtele v belo. S pred devetimi leti označenim ciljem.

Ki pa je 'samo' končni cilj. In ta ni najpomembnejši. Res hudo zaželjen, vendar skrit v predvidljivih oblekah občutkov, spremljevalcev poti od predzačetka do konca. Vse vmes, med začetkom in koncem, je tisto, kar mi daje moč, energijo in smisel.

Zakaj?

Iz začetnega hrepenenja doseči Nome, podkrepljenega z željo priti tja čim hitreje, se je v šestih poskusih izluščil kristal bistva. Brezbarvni del neobremenjene duše, ki deluje na osnovi inpliciranih doživkov, delov doživetij, magičnih trenutkov, katere dojamem samo tam, v določenih, nepredvidljivih okoliščinah.

Kompleksnost projekta, od začetka do konca, je osnova. Logisitika, z vsemi znankami in neznankami, je del igre. Uspeha ali neuspeha, v nekem, ne nepomembnem smislu, preživetja. Oblačila, vsa oprema, hrana, zavetje...v pravem času, ki nikoli ni enak, pravilno pripravljeni strogo načrtno, dovoljujejo nadaljevanje. Upoštevanje razmer s podlago trenutnega stanja, fizičnega in psihičnega, jasna odločitev, ne vedno lahka, spremeni pot, njen čas in njen cilj. Brez pomoči kogarkoli. Ker kogarkoli enostavno ni. Sam. Tam nekje, med snegom in auroro, sam svoj bog. Nobenih krivulj, nobenega blefa. Če si, si, če ne ukrepaš, lahko tudi nisi. Tega cmoka ne smem pojesti. Mora ostati v grlu. Do konca, kjerkoli že bo.

Vmes pa ego z nevidnim črnilom v matrico nedodelane osebnosti zapisuje občutke, kakršnih pač ne doživim nikjer drugje. Borbe moči in negativnih misli zmrzujejo. In odmrznejo v toploti optimizma. Ampak drsečega. Na zavedanju, da je glavni cilj OBSTAJATI. Živeti.

Živeti močneje, s spoznanji iskanj ter odgovorov, skritih v beli tišini Aljaske.

Zato!

Bill je dejal:

"...zato, da najdemo razpoke v sebi. Ko se vrnemo domov, jih lažje zakrpamo. Ker so jasne, čiste. Potem pa se naslednje leto zopet vrnemo, da ugotovimo, kako nam je to uspelo!"

Kako in zakaj?

Ko si skoraj osem let življenja in tri četrtine zadnjega leta podrediš nekemu CILJU, ga v svoji globini (ali plitkosti) premlevaš v neskončnost, pa ti na KONCU ne uspe, dojameš (ali pa tudi ne), da krematorij duše prebavi vse, čisto vse, kar vanj postaviš. Z in breZ svoje volje.
Videl sem pekel, tako pričakovano odprto okno, in ga brez besed, z zadnjimi močmi zaprl.
Za vedno?
Kakopak!

Zreli otroci in sivi lasje so le opomin, ki ga zlahka spregledaš, ko iz vesolja opazuješ ČAS, ki ni tako relativen kot pravijo fiziki. Niso upoštevali faktorja UMA.
Čas teče, enostavno teče, v krogu.
Res, v neskončnem.

O vzrokih zato ne razpredam.

Vse povedano.

Dejstva in posledice. FACTS!

Zgodilo se je jutro, 28. februarja 2010.
Konstantno napete vizije skoraj zrelega ovna so bruhnile v svoje šeste porodne popadke. Umirjeno, v pričakovanju bolečine, v pričakovanju rojstva, ne splava, kot vedno.

Začelo se je gladko, lahko rečem "by book".
Razmere za porod so bile idealne, izkušenj dovolj, prisotnih preveč. Umikam se v samico, ker hočem opraviti sam. Filozofi na kolesih so spredaj in zdravniki peš so zadaj.
Napetost, ki je ni, upada s svetlobo dneva. Čutim.

Vem, sterilnost okolja je začasna. A tako paše, tako dobro dene. Izkoristim da pospešim. Ko nastopijo bolečine, bo drugače. Kot vedno.

Eter beline omamlja. Tabla opozarja.

Ali: "Nikoli ni tako kot se vidi, nikoli ni tako kot se sliši, nikoli ne bo tako kot je bilo, nikoli ne hvali dneva pred nočjo, nikoli ..."

Represija energije ne sovpada s temperaturo. Tudi ta je relativna.
Poleti je -5 stopinj grozno mraz, pozimi, tule, je to vroče. Če piha veter, zaščitim ušesa. Oči moram imeti odprte celo noč. Mnogo dlje, kot sem upal, mnogo dlje, kot sem upal.
Pomanjkanje spanja je moja jeba. Zajedla se je v kaos krčev, posula s snegom, in postala BIT.

Menjam temo.

Prividi nimajo nobene zveze z rojstvi. Menjam klasiko za skating. In padem. Jasno, polomim palico - vez med menoj in pulko, mojim potujočim domovanjem ... Kot predlani, kot ...

Ne me jebat ne pomaga. V milem vlažnem mrazu niti Duck Tape ne. Pol ure ja, potem popusti ... in tako 5X, dokler srebrnega lepljivega rešitelja ne zmanjka. OK. Kaj sedaj? Naprej brez pulke? Konec?

Ma ja, za vse se najde rešitev. Palice za klasiko, nekaj lukenj, karabina in upanje. Deluje. Kot deluje.

Noč dolgih pričakovanj se sprevrže v moro ponavljajočih se gibov, opremljeno s krči.
Čakanje na luč, na zapik. Ki nastopi poooozno, zjutraj ob 5:20. It is, what it is.

Zahtevam spanje. NE DOBIM GA. Hočem hrano, ne morem. Ostane le naprej. V nov dan. Drugi, od pričakovanih triindvajsetih (kao). Snežiti preneha v posmeh. V milino sončnega vzhoda, v darilo. For fun. Začasno.

Navidezno napolnjene baterije ženejo motor do viška, s prekomernimi obrati. Za dizel, jasno, prehitro. "Cesta" je zasnežena in ozka, pot pa enolično dolga.

Modro postaja sivo in belo izgublja belino. Difuzno potratni koraki so vse težji, bolečine v rokah, križu in nogah, zabeljeni s pomanjkanjem spanja, meglijo realnost. Na kratko, zjeban sem!

Teža bremen je večplastna. Delujoča hkrati, ubijajoča.
Breme na pulki ni enako bremenu v glavi, ni enako teži izodrinjenega novozapadlega snega. Je enako MUKA.

V poznem popoldnevu najdem pristan. Skwentna. Nucam spanje. Stik z realnostjo. Kam krmarim, komu zaupam, v kaj verjamem? Potrebujem čistega vina.
Na pol uspešno, sredi noči, v sneg, brez kozarca v roki. Iščem vibracije, ki sem jih vsako leto tako močno čutil, hočem ven ...
Njet! Je krivo vreme, prokleta fronta, sem to Jaz, morda Vi?

Ne razmišljam o Zmagi. Niti o porazu. Borim se s svojimi vlakni, ki so napeta, tako napeta, da imam občutek, da jih bo z naslednjim odrivom raztrgalo. Po dveh dneh? Fuck Raje!!!
Ne me jebat, kdorkoli si že!!! Hrepenim po nasmehu v sebi, po soncu v megli. Pa samo bluzim, bluzim, bluzim ... v prazno sivino. Zakaj ne uživam? Kaj me trepeta?
Kje so tiste stezice, ki so včasih bile???

Nato nastopi stanje otrplosti. To sem čakal. Ponavadi je bila to nirvana, tokrat ... še vedno JEBA. Vem, dobro vem, da sem fizično močnejši kot kdajkoli. Vedel sem, da tudi psihično.
Zakaj prekleto zdaj ne najdem vozla?
Ga je zapadel sneg. Moker sneg in žeja, neustavljiva potreba po vodi?

Pijem, pijem, jem, pijem, jem, pijem, pijem, jem sneg (tako prijetno je mrzel) zalit z elektroliti, pijem ... grem občasno scat - in znova isto.
Balansiranje z energijo postane edina nuja. Do kam in kako? Že kako!

Tule se začne dogajanje, ki ga ne bom opisal.
Ključno, vsaj tako mislim, za to, da tole pišem mnooogo prezgodaj.

V zgodbo vstopa ...

Nato prebavne težave. Driska, slabost, driska ...
Pitje ne uspeva nadomestiti izlitja. Vidim kazalo goriva. Se ve kam kaže.
Upam na črpalko za vogalom, upam na glas, vpijem v noč: Pa ne me jebat!

Posmeh dneva (glej sliko zgoraj). Trenutek. Vem, tule ima prste vmes Ruth. Njena blaznost sončnih vzhodov je tako močna, da narava tudi tukaj nima moči. Moja ljuba, najlepša hvala!

Kaj pa potem? Kaj pa cel dan?

Eno samo sranje. Tekoče in belo. Tableti s čokolado, napitek na silo, driska in boj.
Gazim belo cesto, potegnjeno v nasmeh. Sam svoj hibrid.

Višje in višje, naporneje in težje. Tu sem bil že štirikrat. Tu sem petič.
O mati moja, v kaj si me rodila?
Hočem, hočem, hočem, zmorem, bom, vem ... buta, trga, joče, hrepeni.

Počasi ugaša?

O ne, ne ne! Ne dam se.
Ne driski, niti teži, zarezani v pas in gležnje. Zaupam sebi, verjamem v sanje!
Prosim veter, da odžene grahaste golobe na jug, zakopano karmo z vsakim korakom držim pred nosom. Kljub vsemu. Zato!

Puntilla.

Jem, serjem, spim (kao), črpam, HOČEM. (ne ščijem)

Čez goro, čez hrib, čez Rainy Pass. Navzgor in nato navzdol, v notranjost, v samo nov, naslednji dan.

Ura je 1 ponoči. Odmeglim z občutkom svežine. Namišljenim.

Planet zemlja je koordinata, ki se na GPS-u ne prižiga, če stojiš na njeni točki. Kjerkoli.

Korakam v noč. In počasi ugašam. Kot sveča.

Dogaja se nadaljevanje, o katerem nisem že prej, do točke, ko ...

Pol koraka naprej=cela večnost=NEMOGOČE!

Trese me vročina, trese me nemoč, trese me POTRES.

PODZAVESTEN OBRAT.

Notranji perverznež je obrnil voz proti volji svojega gospodarja. On že ve ZAKAJ.

JAZ TUDI!

Zla usoda

Raje je pravkar sporočil, da je moral odnehati. Zdelala ga je bolezen, prebavne motnje, in je popolnoma dehidriral. Pa res nima sreče. Srečno pot domov Raje.

Puntilla Lake 266 km

Prvi tekmovalci, kolesarji so prišli na cilj 350 milj dolgega maratona. Nekateri mislijo dlje. Seveda Raje. Uspešno je premagal morda najtežjo etapo in prispel na četro kontrolno točko pri Puntilla Lake. Tako je za njim 266 km poti, kar pomeni, da vsak dan premaga skoraj 90 km. Etapa je bila res težka, saj je za 60 km porabil celih 14 ur. Je precej toplo, po sliki sodeč pa primankuje snega. Upajmo, da bodo naprej snežne razmere ugodnejše.

Fingerlake 208 km

Raje je prišel na tretjo kontrolno točko (Fingerlake), kjer je kar dolgo počival (11 ur). Morda je čakal, da zasneži.
Začelo je namreč snežiti in na poti do Puntille je zapadlo okoli 15 cm snega. Pot je verjetno zelo težka, dva sta zopet odstopila zaradi težav z nogami, dva pa sta se po poti izgubila.

Shell Lake

Končno smo dobili novo informacijo, da je šel Raje mimo Shell Lakea, ki se nahaja 32 km pred tretjo kontrolno točko - Fingerlake. Izgleda da so go pozabili zabeležiti na drugi kontrolni točki Skwentna. To smo si oddahnili... Do sedaj sta odstopila že dva tekmovalca.

Yentna 93 km

Rajko se je ob 8:15 zjutraj odpravil iz prve kontrolne točke - Yentna Station. Pred njim je 52 km ravninskega del do Skwentne. Vodilni Pete Basinger (sicer nosilec rekorda do McGratha) pa je že zapustil tretjo kontrolno točko Shell Lake...

ŠTART

In so se podali na pot. 28 kolesarjev, 15 peš in 1 s tekaškimi smučmi - naš Raje. Pogoji na štartu so nekoliko oteženi zaradi sneženja, a tega si je naš tekač samo želel, saj naj bi na nekaterih delih proge snega letos celo primanjkovalo. Prvi kolesar je že prispel na prvo kontrolno točko v Yentna Station.

Nekaj slik iz letošnjega štarta.

Držimo pesti!!!!

Pred

Odštevalec tule levo malo laže. Na pot se podam ob polnoči po vašem času.
Miha bo spremljal in objavljal dogajanje na tem blogu. Lahko pa direktno spremljate TULE. Zraven najdete še Message board, kjer lahko navržete kaj spodbudnega.
Sem in tja bom upam lahko pogledal in mogoče sam kaj napisal.

Tako.
S seboj bom vzel vsako pozitivno misel, v posebnem predalu tiste od mojih, predvsem moje Pie. Najlepša hvala za vse komentarje. Napisane in tiste mišljene.
Nisem odgovarjal, sprejel in zaužil pa s srcem.

Še nekaj misli dveh velikanov, ki sta mi jih pred dvema letoma podarila prijatelja:

Ni pomembno da zmagam,
a pomembno je, da sem pristen!
Ni pomembno, da uspem,
a pomembno je, da se izkažem vrednega svetlobi,
ki je v meni!
A.Lincoln

Proces vsako potovanje spremeni v niz majhnih korakov,
ki jih naredim drugega za drugim,
da dosežem cilj.
Proces presega čas,
stoji na trdnih temeljih skrbne priprave
in pooseblja zaupanje v moje razvijajojoče se možnosti.
D.Millman

Še dva dni

Nič. Počasi se bo treba zabubit. Vse je pripravljeno, vse na svojem mestu. Res sem čisto prazen. Tudi brez besed. Brez filozofije. Enostavno IN.
Mogoče jutri, ali tik pred startom, v nedeljo, izbruham zadnje odpadke. Grem kar spat. Cao!

Anchorage - četrtek

Zima se je vrnila z vetrom. V 6h urah je zapadlo 25 cm snega. Potrebnega. Če je seveda padal tudi 100 km severneje. Močno upam.

Obljubljeni počitek sem prestavil na jutri. In pojutrišnjem.
Takega razgovora enostavno ne gre zamuditi.

Mladi šolarčki so imeli športni dan. Pa kaj če sneži!?
Saj je zima. In so na Aljaski. Malo ognja, čaja, vpitja na pretek ...

Čisto normalen pojav.

Res upam, da je fronta pobelila ono stran hribov. Sicer bom pešačil. Na suho.
No ja, bo kar bo. Tako ali drugače.

Anchorage - sreda

Bil je prekrasen dan. Pet ur po progah okoli mesta. Urejenih, da se reče. Je letelo k' svina ...
Bo čez en teden vsaj približno tako? Pa jade. O ratrakih in mestu ne bo sledov. Bo čisto drugače, mnogo počasneje, mnogo naporneje, mnogo lepše.

Letos je mestnih losov na vsakem koraku.
Ko ga takole srečaš, na varni razdalji čakaš, da se njegova visokost odloči nadaljevati po gozdu ...

Idila, kaj?

Ja, smo pač na Aljaski.

Lepe pozdrave vsem!

Vizualno

Takole je bilo danes v okolici največjega mesta na Aljaski.
-5C, eni pa v kratkih hlačah.
Seveda NOT ME!

Anchorage, 23. feb.

Včerajšnji triurni tek na smučeh je iz od letenja okrnelih mišic izbil zabuhlost. Čisti užitek. Moram nabavit kabel za prenos slik, da dokažem.
Se že ohlaja. Vode, pravzaprav luže čez sneg (overflow), bodo postale led. V nedeljo, ob startu, pa napovedujejo sneg in rahlo otoplitev, do - 5C. Idealno. Smuči bodo tekle. In jaz z njimi. Komaj čakam. Upam, da me prej ne razžene!

Anchorage, 22. feb.

Nakupovanje je težko opravilo. Sploh tu, v ZDA, kjer je vse predimenzionirano - tudi večina ljudi. Trgovine so ogromne, zato ponudba tudi, in najti med večinoma neokusnimi izdelki pravega, je počasen, utrujajoč proces. A nič ne pomaga. Če veš zakaj, gre lažje.
Cene so tudi tu narasle. Za slabih 800$ robe sem dvakrat spravil v nahrbtnik in v dve vrečki. Pretežno hrana, litijeve baterije in nekaj dodatkov. Bo treba šparat. Na dnevni prehrani.

Vreme?
Trenutno -4 C, oblačno. Ura je pol 4h zjutraj. Od jutri naprej ohladitve do - 23 ponoči in -15 čez dan in vmes sneg. Torej ta pravo. Upam da res, ker trenutno po informacijah organizatorja na začetnem delu proge prevladuje overflow. Voda do gležnjev in čez. Najslabše, kar mora bit. Ampak je še cel teden, se ne obremenjujem. Počakajmo na soboto.

Danes zaključim s paketi. Pošljem jih v McGrath, Ruby, Galeno, Kaltag, Unalakleet, Shaktoolik, Koyuk, Elim, Golovin in White Mountain. Na svoje ime in majke mi, dvignil jih bom!
Popoldan pa na smuči.

ANCHORAGE, 21. feb.

Vse bližje. Ne samo časovno, miselno, tudi fizično. Spet tu, Anchorage, v dobrem starem B&B. Lastnica Irene, sotrpini, hladilnik, ista soba, vse enako, kot vsa leta doslej. Pogoj za sproščenost, občutek domačnosti negira napetost, ki bo iz dneva v dan hujša.
Rok, edino tebe pa tu pogrešam! V dveh dneh bo tu deset Italijanov, Erik Johnson pa jaz. Letos bo zajebancijo zamenjala meditacija.
Projekt NOME je do sedaj potekal gladko. Razen poškodbe pete, ki je ni več, se je vse izteklo po načrtih. Ostane le še bistvo, še tri poglavja:
- logistika - nabava hrane in ostalega, pakiranje, pošiljanje po pošti;
- čiščenje - praznenje podstrešne, uravnavanje, osredotočenje glave na Eno;
- Nome.

Ja, devetnajsturni flaj in časovna razlika me tokrat nista potolkla. Brez težav sem prešvercal salamo in zaseko. Domača energija je najboljša ...
Spanje, polno sanj, me je nagradilo. Jutranji čaj tudi. Pripravljen na šoping.

Pakiranje

Zadnji dan pred odhodom je namenjen pakiranju.
Opreme je dovolj, pravzaprav preveč. Vsak kos nekaj tehta. Vsak ima svoj namen, a nekaj bo treba pustiti doma. Zaenkrat bom vlekel:

SPALKA Sir Joseph 2,9 kg
Therma rest 0,4 kg
KUHINJA komplet 1,5 kg
hrana 0,5 kg
MAŽE 0,1 kg
OČALA 0,1 kg
rez. deli, baterije 0,3 kg
kape, rokavice 0,84 kg
nogavice 2 kom 0,2 kg
čevlji IceBug 1 kg
Overflow škornji 1,1 kg
anorak 0,3 kg
hlače dryshell 0,21 kg
puh spalni čevlji 0,15 kg
spodnje perilo 0,46 kg
puli dryshell 3x 0,95 kg
puhovka 0,76 kg
hlače Sir Joseph 0,55 kg
brezrokavnik 0,3 kg
neopren 0,7 kg
termos flaša 1,1 kg
primaloft bunda 0,64 kg
šotor 1,7 kg
smuči - ATOMIC skate 1,1 kg
palice Swix 0,4 kg
pulka 2,5 kg
vreča - prevleka 0,6 kg
SKUPAJ: 18,6 kg

Na štartu jih bo 20. Malenkosti nanesejo. Plus 10 kg na sebi : voda, GPS, foto, hrana...
Ok. Jaz sem pripravljen. Jaz tudi.

Jutri ob 7h: Brnik - Pariz - Seattle - Anchorage.

Zadnji teden

Po temeljih, zgrajenih do zime, stoji še konstrukcija. Čutim, trdna. Za popravke niti ni več časa.
V primerjavi s preteklimi leti sem treniral več. Predvsem več daljših treningov in počutim se odlično. Navznoter pa še kar gori. Strast, želja, pričakovanje. Bal sem se, da tega po toliko letih ne bo več. Pa je, in še kako.
Še dva treninga in dva dni pakiranja. Vizualizacija postaja vedno intenzivnejša, zato se počasi pod kožo naseljuje nemir, skoraj trema. Napet! Pripravljen na sprostitev.

Moje udeležbe

2003
Zaradi pomanjkanja snega je bil štart prestavljen 500 km severneje, v Nenano. Do Noma 1200 km. Polno neznank za rookia (začetnika, gušterja), preveč opreme, veliko novega snega, viharji na Yukonu, -40 C... Dvanajst dni do Galene, 500 kilometrov. Natrgana ahilova tetiva.

2004
Izkušnje, še hujša želja... nova oprema, manj opreme, veliko več treninga (10 mesecev).Pot pa spet neznanka, štart po predpisih v Kniku, cilj seveda v Nomu, 1800 km. Do McGratha, cilja krajše tekme, 7 dni 3 ure, 560 km. Brez posebnih težav. Tam pa skupinska odločitev, zaradi pol metra novega snega in temeperatur pod -40C je nadaljevanje (380 km do naslednje kontrolne točke) prenevarno. Za pot se je odločil samo Tim Hewitt. In uspel. Doma sem zapadel v tritedensko depresijo. Kriza. Odločitev NIKOLI VEČ je zdržala dve leti.

2006


Teža opreme, pulka, hitrost napredovanja... razmišljanja med pripravami so me pripeljala do odločitve, da se na pot podam brez pulke, z 18 kilogramskim nahrbtnikom. Hitreje!?
Ja. Hitro, a kolena niso zdržala. Po treh dneh, 280 km, v Finger lakeu, sem krevsal samo še rikverc...Nikoli več, drugič.

2007
Pač. Bolezen imenovana Aljaska je neozdravljiva. Nazaj na pulko. Z novo idejo, pulka +nahrbtnik. Razporeditev teže je bila idealna a problem zmrzovanja vode v nahrbtniku se je pojavljal od prvih ur po štartu do četrtega dne, ko...(preberi). Rainy pass, 300 km.
Nikoli več, tretjič.

2008

Konec poletja so bili bolezenski znaki prehudi. Grem! Ista oprema, isti cilji, isti Raje. Dogajalo se je pa takole. In seveda NIKOLI VEČ, četrtič. Ki pa je zdržal do letos.

Torej, Aljaska šestič. Vse pluse in predvsem minuse preteklih odprav sem vrgel na papir, jih pošteno analiziral in jih upoštevam. Kaj me čaka letos vem približno. Veselim se samotnih dni in noči, hrepenim. In se bojim. Bojim se neznanega. Ki pride, ali pa tudi ne!