nedelja, 28. februar 2010

Pred

Odštevalec tule levo malo laže. Na pot se podam ob polnoči po vašem času.
Miha bo spremljal in objavljal dogajanje na tem blogu. Lahko pa direktno spremljate TULE. Zraven najdete še Message board, kjer lahko navržete kaj spodbudnega.
Sem in tja bom upam lahko pogledal in mogoče sam kaj napisal.

Tako.
S seboj bom vzel vsako pozitivno misel, v posebnem predalu tiste od mojih, predvsem moje Pie. Najlepša hvala za vse komentarje. Napisane in tiste mišljene.
Nisem odgovarjal, sprejel in zaužil pa s srcem.

Še nekaj misli dveh velikanov, ki sta mi jih pred dvema letoma podarila prijatelja:

Ni pomembno da zmagam,
a pomembno je, da sem pristen!
Ni pomembno, da uspem,
a pomembno je, da se izkažem vrednega svetlobi,
ki je v meni!
A.Lincoln

Proces vsako potovanje spremeni v niz majhnih korakov,
ki jih naredim drugega za drugim,
da dosežem cilj.
Proces presega čas,
stoji na trdnih temeljih skrbne priprave
in pooseblja zaupanje v moje razvijajojoče se možnosti.
D.Millman

sobota, 27. februar 2010

Še dva dni

Nič. Počasi se bo treba zabubit. Vse je pripravljeno, vse na svojem mestu. Res sem čisto prazen. Tudi brez besed. Brez filozofije. Enostavno IN.
Mogoče jutri, ali tik pred startom, v nedeljo, izbruham zadnje odpadke. Grem kar spat. Cao!

petek, 26. februar 2010

Anchorage - četrtek

Zima se je vrnila z vetrom. V 6h urah je zapadlo 25 cm snega. Potrebnega. Če je seveda padal tudi 100 km severneje. Močno upam.

Obljubljeni počitek sem prestavil na jutri. In pojutrišnjem.
Takega razgovora enostavno ne gre zamuditi.

Mladi šolarčki so imeli športni dan. Pa kaj če sneži!?
Saj je zima. In so na Aljaski. Malo ognja, čaja, vpitja na pretek ...

Čisto normalen pojav.

Res upam, da je fronta pobelila ono stran hribov. Sicer bom pešačil. Na suho.
No ja, bo kar bo. Tako ali drugače.

četrtek, 25. februar 2010

Anchorage - sreda

Bil je prekrasen dan. Pet ur po progah okoli mesta. Urejenih, da se reče. Je letelo k' svina ...
Bo čez en teden vsaj približno tako? Pa jade. O ratrakih in mestu ne bo sledov. Bo čisto drugače, mnogo počasneje, mnogo naporneje, mnogo lepše.

Letos je mestnih losov na vsakem koraku.
Ko ga takole srečaš, na varni razdalji čakaš, da se njegova visokost odloči nadaljevati po gozdu ...

Idila, kaj?

Ja, smo pač na Aljaski.
Lepe pozdrave vsem!

sreda, 24. februar 2010

Vizualno

Takole je bilo danes v okolici največjega mesta na Aljaski.
-5C, eni pa v kratkih hlačah.
Seveda NOT ME!

torek, 23. februar 2010

Anchorage, 23. feb.

Včerajšnji triurni tek na smučeh je iz od letenja okrnelih mišic izbil zabuhlost. Čisti užitek. Moram nabavit kabel za prenos slik, da dokažem.
Se že ohlaja. Vode, pravzaprav luže čez sneg (overflow), bodo postale led. V nedeljo, ob startu, pa napovedujejo sneg in rahlo otoplitev, do - 5C. Idealno. Smuči bodo tekle. In jaz z njimi. Komaj čakam. Upam, da me prej ne razžene!

ponedeljek, 22. februar 2010

Anchorage, 22. feb.

Nakupovanje je težko opravilo. Sploh tu, v ZDA, kjer je vse predimenzionirano - tudi večina ljudi. Trgovine so ogromne, zato ponudba tudi, in najti med večinoma neokusnimi izdelki pravega, je počasen, utrujajoč proces. A nič ne pomaga. Če veš zakaj, gre lažje.
Cene so tudi tu narasle. Za slabih 800$ robe sem dvakrat spravil v nahrbtnik in v dve vrečki. Pretežno hrana, litijeve baterije in nekaj dodatkov. Bo treba šparat. Na dnevni prehrani.

Vreme?
Trenutno -4 C, oblačno. Ura je pol 4h zjutraj. Od jutri naprej ohladitve do - 23 ponoči in -15 čez dan in vmes sneg. Torej ta pravo. Upam da res, ker trenutno po informacijah organizatorja na začetnem delu proge prevladuje overflow. Voda do gležnjev in čez. Najslabše, kar mora bit. Ampak je še cel teden, se ne obremenjujem. Počakajmo na soboto.

Danes zaključim s paketi. Pošljem jih v McGrath, Ruby, Galeno, Kaltag, Unalakleet, Shaktoolik, Koyuk, Elim, Golovin in White Mountain. Na svoje ime in majke mi, dvignil jih bom!
Popoldan pa na smuči.

nedelja, 21. februar 2010

ANCHORAGE, 21. feb.

Vse bližje. Ne samo časovno, miselno, tudi fizično. Spet tu, Anchorage, v dobrem starem B&B. Lastnica Irene, sotrpini, hladilnik, ista soba, vse enako, kot vsa leta doslej. Pogoj za sproščenost, občutek domačnosti negira napetost, ki bo iz dneva v dan hujša.
Rok, edino tebe pa tu pogrešam! V dveh dneh bo tu deset Italijanov, Erik Johnson pa jaz. Letos bo zajebancijo zamenjala meditacija.
Projekt NOME je do sedaj potekal gladko. Razen poškodbe pete, ki je ni več, se je vse izteklo po načrtih. Ostane le še bistvo, še tri poglavja:
- logistika - nabava hrane in ostalega, pakiranje, pošiljanje po pošti;
- čiščenje - praznenje podstrešne, uravnavanje, osredotočenje glave na Eno;
- Nome.

Ja, devetnajsturni flaj in časovna razlika me tokrat nista potolkla. Brez težav sem prešvercal salamo in zaseko. Domača energija je najboljša ...
Spanje, polno sanj, me je nagradilo. Jutranji čaj tudi. Pripravljen na šoping.

petek, 19. februar 2010

Pakiranje

Zadnji dan pred odhodom je namenjen pakiranju.
Opreme je dovolj, pravzaprav preveč. Vsak kos nekaj tehta. Vsak ima svoj namen, a nekaj bo treba pustiti doma. Zaenkrat bom vlekel:

SPALKA Sir Joseph 2,9 kg
Therma rest 0,4 kg
KUHINJA komplet 1,5 kg
hrana 0,5 kg
MAŽE 0,1 kg
OČALA 0,1 kg
rez. deli, baterije 0,3 kg
kape, rokavice 0,84 kg
nogavice 2 kom 0,2 kg
čevlji IceBug 1 kg
Overflow škornji 1,1 kg
anorak 0,3 kg
hlače dryshell 0,21 kg
puh spalni čevlji 0,15 kg
spodnje perilo 0,46 kg
puli dryshell 3x 0,95 kg
puhovka 0,76 kg
hlače Sir Joseph 0,55 kg
brezrokavnik 0,3 kg
neopren 0,7 kg
termos flaša 1,1 kg
primaloft bunda 0,64 kg
šotor 1,7 kg
smuči - ATOMIC skate 1,1 kg
palice Swix 0,4 kg
pulka 2,5 kg
vreča - prevleka 0,6 kg
SKUPAJ: 18,6 kg

Na štartu jih bo 20. Malenkosti nanesejo. Plus 10 kg na sebi : voda, GPS, foto, hrana...
Ok. Jaz sem pripravljen. Jaz tudi.

Jutri ob 7h: Brnik - Pariz - Seattle - Anchorage.

nedelja, 14. februar 2010

Zadnji teden

Po temeljih, zgrajenih do zime, stoji še konstrukcija. Čutim, trdna. Za popravke niti ni več časa.
V primerjavi s preteklimi leti sem treniral več. Predvsem več daljših treningov in počutim se odlično. Navznoter pa še kar gori. Strast, želja, pričakovanje. Bal sem se, da tega po toliko letih ne bo več. Pa je, in še kako.
Še dva treninga in dva dni pakiranja. Vizualizacija postaja vedno intenzivnejša, zato se počasi pod kožo naseljuje nemir, skoraj trema. Napet! Pripravljen na sprostitev.

Spremljevalci