nedelja, 21. februar 2010

ANCHORAGE, 21. feb.

Vse bližje. Ne samo časovno, miselno, tudi fizično. Spet tu, Anchorage, v dobrem starem B&B. Lastnica Irene, sotrpini, hladilnik, ista soba, vse enako, kot vsa leta doslej. Pogoj za sproščenost, občutek domačnosti negira napetost, ki bo iz dneva v dan hujša.
Rok, edino tebe pa tu pogrešam! V dveh dneh bo tu deset Italijanov, Erik Johnson pa jaz. Letos bo zajebancijo zamenjala meditacija.
Projekt NOME je do sedaj potekal gladko. Razen poškodbe pete, ki je ni več, se je vse izteklo po načrtih. Ostane le še bistvo, še tri poglavja:
- logistika - nabava hrane in ostalega, pakiranje, pošiljanje po pošti;
- čiščenje - praznenje podstrešne, uravnavanje, osredotočenje glave na Eno;
- Nome.

Ja, devetnajsturni flaj in časovna razlika me tokrat nista potolkla. Brez težav sem prešvercal salamo in zaseko. Domača energija je najboljša ...
Spanje, polno sanj, me je nagradilo. Jutranji čaj tudi. Pripravljen na šoping.

Spremljevalci