četrtek, 1. marec 2012

Zgodba

Nedelja, 26. februar
V pričakovan dan se zbudim naspan. Sanje so se sprehajale vse drugje, kot po snegu. Nobene živčnosti, zaskrbljenosti, štartne mrzlice, driske ali podobnega. Predan v usodo, s popolnim samozaupanjem vase, v opremo, fokusiran na zdaj, stopim na rob jezera Knik. Zajemam toplih minus par stopinj zraka, zajemam bližnji vonj divjine, žival v meni se prebuja.

Sneg je dršec. Pot je gladka in tekoča. Dokler je. Napovedan sneg se  kljub močni želji o napačni prognozi začne usipat dobri dve uri po štartu. Trdo  postane mehko. Vlečna teža se zateguje v pasu, v stegnih peče. Edini preostali smučar, Andrea Cavagnet, star soborec izpred treh let, je nadomestilo za senco. Moj tempo mu odgovarja. Meni njegov ne. Kadar je pred mano, pospeši. Ne vem, kam se mu mudi.
Končno dojame, da si z menjavanjem vodstva lajšava delo. Snega je z minuto v minuto več. Biciklistov, ki so s sedla prešli v potiskanje, tudi. Zgodaj je še, vsi smo nasmejani. Vsak dobi svoj `good luck`. In vsak ostane sam. Ko ostane sam.
Noč vedno pride prezgodaj. Tudi ko jo pleska gosta belina snežink, je črna. Hladna in mokra.
Poti ni, nobenih sledi. GPS in instinkt sta edino vodilo. Andrea se med kratkimi postanki, zdaj že brez nasmeha, odkašlja : težko je! Benti da res!!
Flathorn lake! Polovica razdalje do Yentne, 45 kilometrov v petih urah. Vsi so za nama. Kar sploh ni v redu, Sva ratraka, zablodela iskalca poti. Hrzava pene in bentiva, ko se v napačnih smereh pogrezava do kolen.
Fak! Pa ne Jakov, tisti pravi, izdavim v noč, ko z obema nogama zajamem overflow, prekrito vodo do kolen. Že tako moker sem še bolj moker. Na srečo je temperatura le malo pod nulo, zato panike ne zgrabim. Andrea pa jo počasi. Ne zaradi mojega čofotanja. Zaradi neuspelega brskanja za bogve kje prekrito potjo.
Tri ure ne veva kje sva, ne najdeva roba jezera. Počasi se v treh različnih smereh pojavijo lučke. Kako je to mogoče? Tako, da tudi drugi ne vedo ne kod ne kam. Sledi, ki sva jim jih pustila, jim prej ali slej povedo, da smo zgubljeni. Tavamo vsak po svoje. In to nima smisla. Snega je vedno več, vidi se nič. Odločim se najti rob, se zabrskat pod smreko in počakat na jutri. Andrea prikima. In obalo najdeva ob enih. Je strma, snega pa do prsi. Ni šans. Smreke se v vetru, ki se je pridružilo sneženju, smejijo, ko nemočna kopljeva luknji za bivak.
Spanje? Na obroke. Bolj dregetanje. Počutim se, kot bi ležal v banji. V mlačni vodi. Vse je mokro. Šotor, ki sem ga poslal v McGrath, kje si? Napaka. o kateri nima smisla razmišljat. Treba bo počakat jutro.

Ponedeljek, 27. februar
Še vedno sneži, še vedno piha. Svetloba ob pol osmih razkrije, da leživa na napačnem koncu jezera. Vsaj veva kje sva in kam morava. Ko obuvam premočene čevlje, me bolijo petne kosti. Bolijo do kosti. Preklinjajoč krevsam za upanjem da mine.
Pikice v daljavi postajajo večje. Pikice postanejo kolesarji. Nisem jim fouš. Jebi ga, tudi oni morajo kdaj doživet drugačno zimo. Lani je bil prvi kolesar v Yentni v petih urah. Na primer.
Kolon, ki so ponoci prevzele najino delo, gazenje predvsem, nisva videla. So pa ostale bolj ali manj zapihane sledi. Lazje gre. In hitreje. Andrea se pritozuje nad neskoncno utrujenostjo, zato ga le obcasno pustim predse. Tudi moje noge si zelijo kaj drugega.
In tako dalje. Pete bolijo za popiz... Ne gre drugače kot z Lekadolom, pa se enim, pa na koncu s Tramalom.
Jutri bo bolje! (= upanje).
Enega za drugim, bi se reklo, poloviva vse. Po neskončnih 28 urah, predvideval sem jih 15, kot prvi stopim na toplo. Yentna je zakon. Pojem juho, razobesim premočene cunje, premažem odrgnine in boleče pete in padem v komo.

Torek, 28. februar
Koma se samo reče. Gre bolj za prognozo stanja. Neskončna utrujenost zadrgnjena z bolečimi vozli, zavita v prekinjeno spanje. Ob dveh zjutraj sem buden. Bosonoga hoja boli, kaj bo, ko obujem na pol posušene čevlje? Iz pet, naravnost v oči. Solzo bolečine zbrišem z robcem želje, da bo minilo.
Možakar na kontrolni točki pove, da je naprej pot prevožena z motornimi sanmi, da bo letelo. Zunaj je minus petnajst, z 40 km vetrom v obraz. Ker mi vsak korak nekdo s kladivom udarja po petah, se ostalo telo počuti prijetno. Ha, ha.

Andrea je tih. Vidi, da se pačim. Nesebično utira gaz. O lepi obljubljeni `cesti` seveda ni sledu. Sneži, sicer malo manj, veter pa je umetnik pokladanja zametov. Lekadol, Tramal.
S svetlobo preneha snežiti. Danes je drugače. Na žalost. Vsako uro se ustavim. Najraje bi se sezul, preobul v čevlje za peš, pa nimam krpelj. Brez njih v temle ne gre. Tramal.
Tule čez nekje. Na sonce. Rad bi smejal, pa nemo ječim. Nagazil sem črva. Malo nadlogo, ki se naseli v možgane in dražljaje iz pet pretvarja v negativne misli.
Borba s kilometri ,borba z bolečino, stokrat prevrnjeno pulko, s sabo... Premlevanja. Polemike. Luščenje realnosti, hotenje, blaznenje, preklinjanje ... Protibolečinskih tablet bo enkrat zmanjkalo.
Zaostajam. Za Andreo, in za sabo. Sključen pocivam. V Skwentni bom pogledal resnici v oči.

Ki je zatekla in škripajoča. Ahilova tetiva na desni nogi je nabrekla. Peti sta rdeči kot paradižnika. Hodim samo po prstih.
Sedem v kot.
Dejstva so taka.
Ura je 14. Lahko počivam do jutri zjutraj in poskušam naprej. Če bodo noge boljše. Pa bodo? Danes po devetih urah počitka niso bile. Lahko se privlečem do Finger lakea. In potem? Isto, enako, bolje, slabše?
Bo tetiva zdrzala? Mogoče do Puntille? Rhona? McGratha? Bo počila? Sem pripravljen reskirat? Namesto uživat trpet vsak korak in it do konca. Ki seveda tudi letos ne bo Nome. Prej bolnica?
Vstanem. Ko zaboli v boso nogo, vem kaj je prav. Za jutri je napovedan zopet sneg. V koči imajo telefon. Pokličejo v Anchorage. Letalo bo tu čez uro in pol.
Jebi ga. Tako pač je. Tak sem. Krevlast v noge, v glavo pač ne. Mogoče za koga. Ampak, pot je bila moja, odločitve tudi. Doma bom koristen samo zdrav.
Ne bojim se pomilujočih komentarjev. Zadovoljen sem. Žival v meni je še živa, samo stara se z mano. Pravi, da bo vseeno za razmislit o pomenu Aljaske. Dokazov imava več kot dovolj!
Da sem ravnal prav, čutim danes. Nekako hodim.

Spremljevalci