sreda, 15. avgust 2007

Morje, julij 2000

Morje. Mučno prenašanje vročine z občasnim ohlajevanjem v vodi, ki je ne maram, opazovanje ljudi, ki jim je življenjski cilj vsakoletni dopust. Sončenje, pečenje na žaru in pijančevanje ob hrvaški glasbi, ki mi že od vekomaj dviguje lase, odslikavajo njihovo srečo. Mojo ne. Pa sem spet tu. Prilagodljivi oče treh otrok, ki rastejo prepočasi, z ženo ki vodo in sonce obožuje. V drugačnem smislu kot klasični turisti. Ona spi. Bere in spi. Sezona v vrtnariji jo izčrpa, posesa ji vso energijo, izprazni baterije. Ne baterije, akumulatorje. Včasih imam občutek, da je cela en sam akumulator. Dolgo se prazni. In normalno, dolgo se polni.

Ruth leži, z rahlo odprtimi usti sanja o rožah, njeno knjigo prelistava veter. Uživa počitek. Uživajo tudi najini nagci. Njim kljub svoji majhnosti, baterije nikoli ne zatajijo. Plastično orodje, žoga, igrače, slikanice, školjke, oblačila, peške nektarin...Vse menjava svoje mesto. Kot jasno, tudi oni sami. Očetova naloga je skrb za njihovo zadovoljstvo in varnost. Oče sem jaz, ki mi:
" Atiiiii, gremo v vodo!",
kljub vročini, predstavlja majhen boj, v katerem skoraj vedno izgubim. To, da rabim samoprepričevanje, da mi bo v vodi godilo, da slanica ni mrzla je seveda premalo. Če ne bi bilo mojih genetskih miniatur, ki šele osvajajo tehnike držanja glave nad vodo in premikanja v njej, bi moja koža dopust preživala veča ali manj suha. Tako pa...Kot starši divjih živali. Mladiče je treba pripraviti na življenje. Najprej osnove. Hoja, koordinacija gibanja, govor, kaj se sme in kaj je nevarno. Plavanje je v bistvu veščina, katere obvladovanje povečuje možnost preživetja. Zato in ker vriskači v vodi resnično uživajo, vedno prestopim prag svoje volje.

Vmes so pa trenutki, ki poleg premišljevanja o smislu tega početja, bežijo v svet večnega iskanja samega sebe. Ego je Egon. Bistvo mojega jaza. Lovec dejstev, ki jih skozi sito dogodkov, razvršča po moči njihovega vpliva na mojo osebno rast. Police ima razporejene po pomebnosti. Tista na vrhu, najpomembnejša, je še vedno najbolj prazna. Egonu najljubša. Ko se zadržuje na njej, vedno premtava in prelaga, prestavlja mozaik in premišljuje. Išče sliko, srž nametanega. Včasih se otročje smeji in včasih joka. Potrebuje več materiala, dogodkov in dejanj, ali pa samo več časa za razvrščanje?

Spremljevalci