nedelja, 15. januar 2012

Odštevanje

Še mesec in dva dni do odhoda.
Sem pripravljen? So napake prejšnjih odprav upoštevane? Je glava naštelana?
Ja. Zaenkrat gre vse po načrtu. Ki sem ga dober mesec nazaj spremenil. Peš sem zamenjal v smuči in peš. Zakaj?
Kot prvo, tek na smučeh je v meni, je del mene. Če bi bil ta del kolesar, bi šel s kolesom. Pa ni. Je tekač. V teku na smučeh enostavno uživam. Tudi na Aljaski. Dokler se ne pojavijo problemi. Suh sneg v hudem mrazu na primer. Ko smučka ne drsi, ko kljub globokem minusu znoj šprica kristale. Ko je čas, da obujem Icebuge,
zmanjšam porabo, obremenitev in neobremenjen s hitrostjo, s časom, zakorakam naprej. Naprej. Peš in (ali) s smučmi, ni važno. Šteje edino cilj. Ki pa je pot, katere konec, cilj, je le del poti. Hudimano dolge. Do neke mere poznane, a vsakič drugačne. Vedno nastopijo težave na katere ne računaš. In od uspešnega reševanja le-teh, pa tudi od sreče, je odvisen seštevek preguranih kilometrov.
Kot drugo. Ne vem zakaj, ampak po dolgih urah pešačenja, me začnejo boleti meča. Pa ne malo, niti ne začasno. Zato mi je jasno, da bi mi v štirih tednih, kolikor računam da bom rabil do Noma, prej ali slej odklenkalo. Ko stopim na smuči, zanimivo, bolečina izgine. Kot  terapija. Če počivam, ostane, če tečem, izgine. Idealno. Z zakaji se ne obremenjujem. Važno da deluje.
Kljub vsemu sem obutvi posvetil nemalo časa in tudi denarja - nakupi različnih idej. Iščem detajle, iščem rešitve, ki bi bolečino izginile. Pri tem mi pomaga Emil iz Pinstepa . Posebni vložki za posebne namene. Noge so hvaležne.
Še en mesec za detajle. In spisek ni kratek.

Spremljevalci