Še dva dni

Nič. Počasi se bo treba zabubit. Vse je pripravljeno, vse na svojem mestu. Res sem čisto prazen. Tudi brez besed. Brez filozofije. Enostavno IN.
Mogoče jutri, ali tik pred startom, v nedeljo, izbruham zadnje odpadke. Grem kar spat. Cao!

Anchorage - četrtek

Zima se je vrnila z vetrom. V 6h urah je zapadlo 25 cm snega. Potrebnega. Če je seveda padal tudi 100 km severneje. Močno upam.

Obljubljeni počitek sem prestavil na jutri. In pojutrišnjem.
Takega razgovora enostavno ne gre zamuditi.

Mladi šolarčki so imeli športni dan. Pa kaj če sneži!?
Saj je zima. In so na Aljaski. Malo ognja, čaja, vpitja na pretek ...

Čisto normalen pojav.

Res upam, da je fronta pobelila ono stran hribov. Sicer bom pešačil. Na suho.
No ja, bo kar bo. Tako ali drugače.

Anchorage - sreda

Bil je prekrasen dan. Pet ur po progah okoli mesta. Urejenih, da se reče. Je letelo k' svina ...
Bo čez en teden vsaj približno tako? Pa jade. O ratrakih in mestu ne bo sledov. Bo čisto drugače, mnogo počasneje, mnogo naporneje, mnogo lepše.

Letos je mestnih losov na vsakem koraku.
Ko ga takole srečaš, na varni razdalji čakaš, da se njegova visokost odloči nadaljevati po gozdu ...

Idila, kaj?

Ja, smo pač na Aljaski.

Lepe pozdrave vsem!

Vizualno

Takole je bilo danes v okolici največjega mesta na Aljaski.
-5C, eni pa v kratkih hlačah.
Seveda NOT ME!

Anchorage, 23. feb.

Včerajšnji triurni tek na smučeh je iz od letenja okrnelih mišic izbil zabuhlost. Čisti užitek. Moram nabavit kabel za prenos slik, da dokažem.
Se že ohlaja. Vode, pravzaprav luže čez sneg (overflow), bodo postale led. V nedeljo, ob startu, pa napovedujejo sneg in rahlo otoplitev, do - 5C. Idealno. Smuči bodo tekle. In jaz z njimi. Komaj čakam. Upam, da me prej ne razžene!

Anchorage, 22. feb.

Nakupovanje je težko opravilo. Sploh tu, v ZDA, kjer je vse predimenzionirano - tudi večina ljudi. Trgovine so ogromne, zato ponudba tudi, in najti med večinoma neokusnimi izdelki pravega, je počasen, utrujajoč proces. A nič ne pomaga. Če veš zakaj, gre lažje.
Cene so tudi tu narasle. Za slabih 800$ robe sem dvakrat spravil v nahrbtnik in v dve vrečki. Pretežno hrana, litijeve baterije in nekaj dodatkov. Bo treba šparat. Na dnevni prehrani.

Vreme?
Trenutno -4 C, oblačno. Ura je pol 4h zjutraj. Od jutri naprej ohladitve do - 23 ponoči in -15 čez dan in vmes sneg. Torej ta pravo. Upam da res, ker trenutno po informacijah organizatorja na začetnem delu proge prevladuje overflow. Voda do gležnjev in čez. Najslabše, kar mora bit. Ampak je še cel teden, se ne obremenjujem. Počakajmo na soboto.

Danes zaključim s paketi. Pošljem jih v McGrath, Ruby, Galeno, Kaltag, Unalakleet, Shaktoolik, Koyuk, Elim, Golovin in White Mountain. Na svoje ime in majke mi, dvignil jih bom!
Popoldan pa na smuči.

ANCHORAGE, 21. feb.

Vse bližje. Ne samo časovno, miselno, tudi fizično. Spet tu, Anchorage, v dobrem starem B&B. Lastnica Irene, sotrpini, hladilnik, ista soba, vse enako, kot vsa leta doslej. Pogoj za sproščenost, občutek domačnosti negira napetost, ki bo iz dneva v dan hujša.
Rok, edino tebe pa tu pogrešam! V dveh dneh bo tu deset Italijanov, Erik Johnson pa jaz. Letos bo zajebancijo zamenjala meditacija.
Projekt NOME je do sedaj potekal gladko. Razen poškodbe pete, ki je ni več, se je vse izteklo po načrtih. Ostane le še bistvo, še tri poglavja:
- logistika - nabava hrane in ostalega, pakiranje, pošiljanje po pošti;
- čiščenje - praznenje podstrešne, uravnavanje, osredotočenje glave na Eno;
- Nome.

Ja, devetnajsturni flaj in časovna razlika me tokrat nista potolkla. Brez težav sem prešvercal salamo in zaseko. Domača energija je najboljša ...
Spanje, polno sanj, me je nagradilo. Jutranji čaj tudi. Pripravljen na šoping.

Pakiranje

Zadnji dan pred odhodom je namenjen pakiranju.
Opreme je dovolj, pravzaprav preveč. Vsak kos nekaj tehta. Vsak ima svoj namen, a nekaj bo treba pustiti doma. Zaenkrat bom vlekel:

SPALKA Sir Joseph 2,9 kg
Therma rest 0,4 kg
KUHINJA komplet 1,5 kg
hrana 0,5 kg
MAŽE 0,1 kg
OČALA 0,1 kg
rez. deli, baterije 0,3 kg
kape, rokavice 0,84 kg
nogavice 2 kom 0,2 kg
čevlji IceBug 1 kg
Overflow škornji 1,1 kg
anorak 0,3 kg
hlače dryshell 0,21 kg
puh spalni čevlji 0,15 kg
spodnje perilo 0,46 kg
puli dryshell 3x 0,95 kg
puhovka 0,76 kg
hlače Sir Joseph 0,55 kg
brezrokavnik 0,3 kg
neopren 0,7 kg
termos flaša 1,1 kg
primaloft bunda 0,64 kg
šotor 1,7 kg
smuči - ATOMIC skate 1,1 kg
palice Swix 0,4 kg
pulka 2,5 kg
vreča - prevleka 0,6 kg
SKUPAJ: 18,6 kg

Na štartu jih bo 20. Malenkosti nanesejo. Plus 10 kg na sebi : voda, GPS, foto, hrana...
Ok. Jaz sem pripravljen. Jaz tudi.

Jutri ob 7h: Brnik - Pariz - Seattle - Anchorage.

Zadnji teden

Po temeljih, zgrajenih do zime, stoji še konstrukcija. Čutim, trdna. Za popravke niti ni več časa.
V primerjavi s preteklimi leti sem treniral več. Predvsem več daljših treningov in počutim se odlično. Navznoter pa še kar gori. Strast, želja, pričakovanje. Bal sem se, da tega po toliko letih ne bo več. Pa je, in še kako.
Še dva treninga in dva dni pakiranja. Vizualizacija postaja vedno intenzivnejša, zato se počasi pod kožo naseljuje nemir, skoraj trema. Napet! Pripravljen na sprostitev.

Moje udeležbe

2003
Zaradi pomanjkanja snega je bil štart prestavljen 500 km severneje, v Nenano. Do Noma 1200 km. Polno neznank za rookia (začetnika, gušterja), preveč opreme, veliko novega snega, viharji na Yukonu, -40 C... Dvanajst dni do Galene, 500 kilometrov. Natrgana ahilova tetiva.

2004
Izkušnje, še hujša želja... nova oprema, manj opreme, veliko več treninga (10 mesecev).Pot pa spet neznanka, štart po predpisih v Kniku, cilj seveda v Nomu, 1800 km. Do McGratha, cilja krajše tekme, 7 dni 3 ure, 560 km. Brez posebnih težav. Tam pa skupinska odločitev, zaradi pol metra novega snega in temeperatur pod -40C je nadaljevanje (380 km do naslednje kontrolne točke) prenevarno. Za pot se je odločil samo Tim Hewitt. In uspel. Doma sem zapadel v tritedensko depresijo. Kriza. Odločitev NIKOLI VEČ je zdržala dve leti.

2006


Teža opreme, pulka, hitrost napredovanja... razmišljanja med pripravami so me pripeljala do odločitve, da se na pot podam brez pulke, z 18 kilogramskim nahrbtnikom. Hitreje!?
Ja. Hitro, a kolena niso zdržala. Po treh dneh, 280 km, v Finger lakeu, sem krevsal samo še rikverc...Nikoli več, drugič.

2007
Pač. Bolezen imenovana Aljaska je neozdravljiva. Nazaj na pulko. Z novo idejo, pulka +nahrbtnik. Razporeditev teže je bila idealna a problem zmrzovanja vode v nahrbtniku se je pojavljal od prvih ur po štartu do četrtega dne, ko...(preberi). Rainy pass, 300 km.
Nikoli več, tretjič.

2008

Konec poletja so bili bolezenski znaki prehudi. Grem! Ista oprema, isti cilji, isti Raje. Dogajalo se je pa takole. In seveda NIKOLI VEČ, četrtič. Ki pa je zdržal do letos.

Torej, Aljaska šestič. Vse pluse in predvsem minuse preteklih odprav sem vrgel na papir, jih pošteno analiziral in jih upoštevam. Kaj me čaka letos vem približno. Veselim se samotnih dni in noči, hrepenim. In se bojim. Bojim se neznanega. Ki pride, ali pa tudi ne!

O ITI - Iditarod Trail Invitational

Čas za šesti odhod se vse bolj bliža. Treningi vsak dan, zato o tem ne bi utrujal. Bom pa v naslednjem mesecu napisal (prepisal) nekaj dejstev, povezanih z mojo potjo:

Zgodovina
Pozimi leta 1925 je področje Noma in okolice prizdela epidemija davice. Ekonomsko izjemno močno in relativno gosto poseljeno področje, saj je imelo mesto Nome v času zlate mrzlice 25.000 prebivalcev, je bilo zelo slabo povezano s predeli južno od Yukona. Potrebna zdravila so prepeljali z najbolj običajnim lokalnim dostavnim sistemom - s pomočjo štafete (mreže) pasjih vpreg. Te so zdravilo pripeljale v Nomo v petih dneh in sedmih ura iz skoraj 1100 kilometrov oddaljenega mesteca Nenanah, severno od mesta Anchorage, ki pa je že premogel železniško povezavo z jugom.
Tradicijo so nadaljevali leta 1967, ko so priredili prvo dirko s pasjimi vpregami, ki so jo šele kasneje posvetili pogumu dvajsetih voznikov pasjih vpreg iz leta 1925. Zaradi lažje logistike in organizacije dirke so štart dirke prestavili iz Nenana v okolico jezera Knik, nekaj kilometrov severno od Anchoragea.
Zadnja leta se o tradiciji dirke lomijo kopja in pretaka precej črnila, saj nekateri trdijo, da je dirka posvečena vsem voznikom pasjih vpreg, ki so konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja tvorili razvejan sistem transporta s pasjimi vpregami (ATS - Alaskan Trail System) in ne le dvajsetim herojem iz leta 1925.
V osemdesetih se je tekmovanje razširilo s tremi novimi tekmovalnimi kategorijami. Pasjim vpregam so dodali še dirko na smučeh (Iditaski - 1983), tek (Iditashoe - 1986) ter kolesih (Iditabike - 1987). Skozi leta so se spreminjale smeri in razdalje tekmovalnih tras.
Danes je Iditarod 350 milj dolga organizirana dirka s pasjimi vpregami, motornimi sanmi, peš, s smučmi in na kolesu na razadalji Knik Lake - McGrath. A za nekatere je pravi cilj šele v Nomu, ki je od McGratha oddaljen še približno 750 milj. Na tem delu se organizator "umakne" iz dirke in nudi le najnujnejše (običajno samo informacije in reševanje v primeru nenadne spremembe vremena ali poškodb).
Medtem ko kolesarji, pešci in smučarji startajo stran od javnosti (ne pa medijev), se dirka s pasjimi vpregami običajno začne v Anchorageu s spektakularnim prologom po glavni ulici, z velikim slavjem in množico gledalcev.
Letos se dirka ITI prične 28. februarja. Organizator opozarja, da je letos potrebno imeti "dolge gate" saj je zima mrzla kot že dolgo ne (McGrath -44 stopinj, Knik Lake -25 stopinj ...).

Pravila
Pravila za tekmovalce so zelo preprosta, imajo devet točk in se razlikujejo glede kategorijo oziroma prevozno sredstvo. Na hitro bi jih lahko povzeli takole: končaj dirko v tisti kategoriji, v kateri si začel; med dirko ni dovoljena menjava koles, smuči ; med kontrolnimi točkami si lahko izbereš katerokoli pot; prepovedana je pomoč "od zunaj", vleka z motornimi sanmi in letalski prevozi med kontrolnimi točkami; spoštuj zasebno lastnino; ne puščaj smeti za sabo; odpadke in odvečno opremo odloži v vreče in jih pusti na označenih mestih; vreč z odpadki ne vračamo; nasmeh, pozdrav, hvala lepa in informacije so na kontrolnih točkah "skoraj" obvezni.

Bolje

Težave s peto počasi izginjajo. Laser in vložki za čevlje pomagajo.
Do odhoda pa samo še slabih sedem tednov.
Zadnji ciklus treningov. Količina in še enkrat količina. Vsak dan od 3 do 12 ur, pride tudi 24, pa 30, pa... Iz fotelja se pač ne da priti daleč. Jest pa hočem daleč!

Plantarni fasciitis

Količina je lahko ajsi. Tega se zavedam, upoštevam. Pa se je vseeno zgodilo. Fasal sem poškodbo pete - PLANTARNI FASCIITIS. Jutranja bolečina takoj po vstajanju je res kriza. Na srečo postane znosna že po nekaj minutah hoje. Ampak boli cel dan.
Kaj zdaj?
Rehabilitacija, jasno. Fizioterapija z laserejm, ultrazvokom, to bo že. Ampak priporočilo dvomesečnega do polletnega počitka...njak. Nemogoče.
Ni druge, kot prilagoditi treninge stanju. Nič več pohodov, teka. Pika. Na smučeh, ko bo spet mogoče (sneg), bodo obremenitve na peto majhne, zato bo šlo. Vmes pa kolo. Valjda. V takem vremenu, zima... Nekje moram staknit trenžer. Duhomorno vrtenje...groza.
Preveč sem vložil, preveč sem not, da bi se začel smilit samemu sebi. Problem pač, ne ravno enostaven, ki ga bom rešil. Pravočasno rešil!

Še javna zahvala novemu sponzorju :
JANEZ OBLAK s.p.
zavarovalno zastopanje

Treningi, oprema

Končno spet pogoji. Dnevov pohodov v skoraj vročini je bilo preveč. Paše bluzit na smučeh, na starih terenih, po novem snegu.

December in januar sta meseca količine. In testiranja opreme. Nekaj novih oblačil in novih smuči, čevljev. Trenutno me navdušujejo smuči - Atomic Mountain G2 .

Niso tekmovalne, zato širše, a neverjetno lahke in udobne. Pravi užitek na brezpotjih. Po celcu in mehki podlagi so odlične. Upam, da se bodo obnesle tudi na ledu. Na koncu jih bom primerjal z Atomic Vasa Race G2 in se odločil. Imam še idejo za rešitev problema oprijema v trdem, zmrznjenem snegu, ko struktura G2 ne deluje optimalno. Ko bo izvedena, pokažem.

Čevlji Alpina ST 40 so še uganka. Topli so, udobni tudi, a po celodnevni uporabi čutim bolečino v petah. Probal bom z dodatnimi vložki in dvojnimi nogavicami. Upam, da se spoprijateljimo.

Čakam še na novo, posodobljeno pulko.

Odjuga

Je bilo za pričakovati. Zgodnji sneg pobirajo sape z juga. Še bolj pa gozdarji. Moje sledi so preorali, splužili do blata. Podrtih smrek je za celo zimo. Samo upam lahko, da zapade tako kot lani, da se v gozdove vrne mir.
Od jutri do nedelje bom zato pridružen množici, ki lovi zadnje zaplate prvega snega na urejenih progah centra na Rudnem polju. Ostanejo še vedno hribi. In vlažne, kopne doline.
Snega vedno manj, volje vedno več!

Pohajkovanja

Izkoriščam zgodnjo zimo na Pokljuki. Vsak dan, v glavnem v spremstvu snežink, pri najbolj neugodni temperaturi za mazanje smuči - nič stopinj celzija, stare 'kamen' dile namažem, zapnem in zagazim na nedolžne, 30 cm pokrite, gozdne ceste. To ni tek. Eno samo gaženje. Počasno, naporno a vseeno sproščujoče. Mehkoba snega je dvolična. Kolena in gležnji so ji hvaležni, mišice zaenkrat ne. Sprememba načina gibanja vključuje nove gibe, delo celega telesa. Zvečer je utrujenost temu primerna.
Vse bolj pazim na prehrano. Ne v smislu diete. V smislu zagotavljanja energije, povečana potreba po kompleksnih ogljikovih hidratih (testenine, riž, krompir, kruh, žganci...) in v smislu regeneracije. Takoj po treningu zaužijem čokoladno mleko (idealna kombinacija beljakovin in OH) ali regenaricijski napitek, pred spanjem pa dozo glutamina. Ker nisem poseben ljubitelj sadja, jedilnik dopolnjujem s svežimi zelenjavnimi sokovi, pomarančnim sokom, kalčki in predvsem govejim mesom - železo. Potem je tu še spanje, kljućni dejavnik uspešne regenaricije. Problem zgodnjega vstajanja enostavno zavijem v rjuhe ob osmih zvečer.

Prvi sneg

Po ponedeljkovem sedemurnem treningu so kolena in mišice zahtevali spremembo. Prišla je belem. Sedaj ostaja le upanje, da se prikaže še mraz in pogoji za 100 obiskov Pokljuke bodo izpolnjeni.
Na koncu jo bom že sit. Ampak takrat bo glava že bližje severu.

Načrtovanje treningov

Še 120 dni. Še dva ciklusa treningov.
Trening ultramaratona je specifičen. Moj pristop je načrtovan. Načrt narejen na osnovi teorije, ki sem jo pridobil na Fakulteti za šport in še več s sodelovanjem z Velpec Urošem, nekdanjim vrhunskim ultratriatloncem in sedanjim trenerjem slovenske moške biatlonske reprezentance.

Desetmesečni makrocicklus vsebuje štiri cikluse:

PRIPRAVLJALNI CIKLUS
16 TEDNOV
Začetna faza treniškega procesa. Postopno privajanje telesa na daljše obremenitve. Nizka intenzivnost, vsestranska sredstva treningov - tek, kolo, hoja v gore, pohodi, plavanje, moč...

BAZIČNI CIKLUS
12 TEDNOV
Postopno povečanje časa treningov. Nizka intenzivnost, vsestranska sredstva treningov, dodano rolkanje

RAZVOJNI CIKLUS
10 TEDNOV
Poudarek na dolgih treningih - od 3 do 12 ur, v drugi polovici ciklusa vključitev dvodnevnih, nočnih tur. Nizka intenzivnost, dodajanje višje intenzivnosti v sklopu treninga; pomen regeneracije, prehrane. Zmanjšanje števila treningov na kolesu, povečanje količine na rolkah, tek na smučeh, krplanje, turno smučanje.

SPECIALNI CIKLUS
8 TEDNOV
Dolgi treningi, večdnevni situacijski treningi. Poudarek na teku na smučeh s pulko. Testiranja opreme, spanje zunaj.

To je groba skica načrta. Poleg omenjenega je skrb za zdravje in prehrano ključnega pomena. Prav tako psihološka priprava. Na tako dolgih preizkušnjah je končni rezultat, če so telo, vreme in logistika optimalni, 90% pogojen z dogajanjem v glavi.

Sponzorji, donatorji

Tudi logistika letos poteka drugače kot pri prejšnjih odpravah. Predvsem njen finančni del. Vedno, ampak res vedno, je ta del potekal stopnjevano do zadnnjih dni pred odhodom. Namesto umirjanja in koncentracije so brneli telefoni, po njih stresna prepričevanja in prošnje za izpolnitev obljub, vožnje, čakanja ... Ure namenjene za ključne treninge so se izgubljale v pričakovanjih evrov. Danes imam to poglavje zaključeno. Še tule, Vasco, Tomaž, najlepša hvala!

Letalska karta je v žepu. Tu mi vedno pomaga Tatjana iz podjetja Thaico. Ne samo ugodno, predvsem pravilno. Zaradi zgolj predvidenega dneva povratka in časa, ko na Aljaski poteka Iditarod, je v Anchorageu iskanje prostega mesta za povratek nemogoče. Tatjana mi uredi v nekaj urah. Ko so nekateri kolegi na let čakali tudi po štirinajst dni, sam nisem upal več kot tri.

Podobno je z opremo. Vse je pripravljeno, vse pravočasno. Testiranja bodo zato lahko popolna in časa za izboljšanje dovolj. Tu pa gre zahvala prijateljem, vsakoletnim sponzorjem: Tomažu iz Albatross fly, Roku iz Annapurne in Matjažu iz Koale.
Ugodno razmerje menjave dolar-evro pa tudi ni kar tako.
Tako. Ostane le še natančno štiri mesece do odhoda. Štiri mesece za trening.

Odštevanje, oprema

Ni treba koledarja in prstov. Sodobna tehnologija je od hudiča. Samo poiskat je treba.

Čas teče. Pada enakomerno, neusmiljeno. Na meni je, da ga optimalno izkoristim.

Trenutno gre vse po načrtih.

Oprema se dopolnjuje. Večino imam že od prejšnjih let. Stvari, ki pa so se izkazale za pomanjkljive, slabe ali pa jih lahko izboljšam, pa menjam.

Na primer smuči. Z menoj gresta dva para. Klasik fantastik in kratke drsalne. Tokrat Atomic.

Klasične smuči: Atomic Vasa G2

Mazanje klasičnih smuči je bilo v ekstremno mrzlih pogojih vsakoletna težava. Na trgu so zadnja leta tekmovalne smuči s posebno "prime in drsi" strukturo. Podobno, kot jo izdelovalci uporabljajo pri rekreativnih modelih že desetletja. Le izboljšano, dodelano. Ne deluje v ledu. Za to pa še vedno obstaja 'ta zelen' klister.

Skating smuči, Atomic WC skate, bodo prišle prav na dolgih, ravninskih, trdih in ne premrzlih odsekih. Poleg hitrejšega gibanja (pa tudi večje porabe energije), sprememba tehnike blaženo vpliva na mišice. Večdnevno naprezanje in obremenjevanje istih mišičnih skupin vodi k vnetjem in poškodbam.

Ko bo pa mraz, zares mraz, ko sneg postane stiropor, takrat pa namesto smuči obujem čevlje. In to bo, glede na petletne izkušnje, po vsej verjetnosti obuvalo, ki ga bom najbolj uporabljal.

Icebug so zakon!

Še 141 dni

Veliko ali malo?
Še 3379 ur. Od katerih jih bom okoli 700 porabil za trening, približno 20 za logistične priprave, 850 za spanje, ostalih 1809 pa za ostale obveznosti. Čudna statistika. Gledano na zastavljeni cilj malo manj čudna. S krajšanjem dnevov se treningi daljšajo. Časa za ostalo, predvsem posel, pa bo vedno manj. Na srečo (spet gledano s perspektive Aljaske), se delovni utrip v vrtnarstvu s pričetkom zime umiri. Takrat tudi um, ki pa v teh dneh na treningih beži v službo, v službi pa na treninge. Zajebana situcija. Rešljiva z zgodnjim vstajanjem in nenehnimi kompromisi.
Torej, veliko ali malo?
Vsekakor malo.
Pravzaprav veliko.

Kriza

En teden nekakšnih počitnic me je iz fizične, pretransformiral v psihično sfero. Volja za trening je poniknila, bolje rečeno izpuhtela s poletno vročino. En teden zabušavanja ( pa vseeno ne popolnega) bo dovolj. Današnji dež je prinesel ohladitev. V hribe prvi, še ne ta zaresni, sneg. In predvčerajšnjim sem videl sokola selca.

Konec uvodnega ciklusa

Tri mesece uvodnega ciklusa treningov je za mano. Namen, postopno pripraviti telo na dolge treninge, je dosežen. 91 ur, 980 km peš, na kolesu, rolkah in v teku, s počitki, ki so enakovredni del treningov, postopno na več, spremebe v prehrani... Vse klapa. Posledic borelije ne čutim, niti težav jemanja zdravil za odpravo težkih kovin.
V bazičnem ciklusu do začetka novembra planiram trenirati od 20 do 40 ur tedensko. Dolge ture v hribih, kolo, rolke,tek in moč. Nato čimprej na sneg.
Volja in želja sta močni. telo tudi.
Še 194 dni.

Medtem pa

Bliža se konec uvodnega ciklusa treningov. Priprave telesa na dolge obremenitve.
Znakov borelije ni več. Počitim se optimalno. Za rešitev težav s težkimi kovinami potrebujem posebna zdravila, na katera še čakam. Zdravnik pravi, da naslednje tri mesece ne bom mogel, smel trenirat, da bo proces izločanja vplival na moč, počutje, psiho...in da na vsakega deluje drugače. Računam na to - drugače. Na to, da bom vseeno lahko gradil, jačal telo in voljo za expesdicijo v Nome. Minulega dela ne nameravam kar tako zavreči. Preveč je bilo znoja, preveč tišči ta POT.

Končno

Hribi. Končno.
Ko vročina ubija nad 2000 metri prijetno hladen veter odnaša podaljšane delavnike, finančne luknje, prevare in podobno nesnago. Nazaj v dolino, v vesolje. Ka pa vem?

Vrtača
4:55 h

Počasi, počasi

Ušel sem z mrhovišča.
Ne lovec. Mrhovina.
Obžrt do obisti, a ŽIV.
In lizanje ran je mimo. Čas za krepitev duše in telesa.
Postopoma in počasi. Načrtovano, prilagojeno.
Za pot.

Po pauzi

Letošnja zima počasi brca v prazno.
Vrtenje v krogu doma, daleč od Aljaske, je bilo živčno. Bilo je potrebno.
Danes sem zdrav.
V meni spet žge. Kot hudič.
Vem zakaj.
In veselim se naslednje zime.

ALASKA IN MY MIND