Odštevanje, oprema

Ni treba koledarja in prstov. Sodobna tehnologija je od hudiča. Samo poiskat je treba.

Čas teče. Pada enakomerno, neusmiljeno. Na meni je, da ga optimalno izkoristim.

Trenutno gre vse po načrtih.

Oprema se dopolnjuje. Večino imam že od prejšnjih let. Stvari, ki pa so se izkazale za pomanjkljive, slabe ali pa jih lahko izboljšam, pa menjam.

Na primer smuči. Z menoj gresta dva para. Klasik fantastik in kratke drsalne. Tokrat Atomic.

Klasične smuči: Atomic Vasa G2

Mazanje klasičnih smuči je bilo v ekstremno mrzlih pogojih vsakoletna težava. Na trgu so zadnja leta tekmovalne smuči s posebno "prime in drsi" strukturo. Podobno, kot jo izdelovalci uporabljajo pri rekreativnih modelih že desetletja. Le izboljšano, dodelano. Ne deluje v ledu. Za to pa še vedno obstaja 'ta zelen' klister.

Skating smuči, Atomic WC skate, bodo prišle prav na dolgih, ravninskih, trdih in ne premrzlih odsekih. Poleg hitrejšega gibanja (pa tudi večje porabe energije), sprememba tehnike blaženo vpliva na mišice. Večdnevno naprezanje in obremenjevanje istih mišičnih skupin vodi k vnetjem in poškodbam.

Ko bo pa mraz, zares mraz, ko sneg postane stiropor, takrat pa namesto smuči obujem čevlje. In to bo, glede na petletne izkušnje, po vsej verjetnosti obuvalo, ki ga bom najbolj uporabljal.

Icebug so zakon!

Še 141 dni

Veliko ali malo?
Še 3379 ur. Od katerih jih bom okoli 700 porabil za trening, približno 20 za logistične priprave, 850 za spanje, ostalih 1809 pa za ostale obveznosti. Čudna statistika. Gledano na zastavljeni cilj malo manj čudna. S krajšanjem dnevov se treningi daljšajo. Časa za ostalo, predvsem posel, pa bo vedno manj. Na srečo (spet gledano s perspektive Aljaske), se delovni utrip v vrtnarstvu s pričetkom zime umiri. Takrat tudi um, ki pa v teh dneh na treningih beži v službo, v službi pa na treninge. Zajebana situcija. Rešljiva z zgodnjim vstajanjem in nenehnimi kompromisi.
Torej, veliko ali malo?
Vsekakor malo.
Pravzaprav veliko.

Kriza

En teden nekakšnih počitnic me je iz fizične, pretransformiral v psihično sfero. Volja za trening je poniknila, bolje rečeno izpuhtela s poletno vročino. En teden zabušavanja ( pa vseeno ne popolnega) bo dovolj. Današnji dež je prinesel ohladitev. V hribe prvi, še ne ta zaresni, sneg. In predvčerajšnjim sem videl sokola selca.

Konec uvodnega ciklusa

Tri mesece uvodnega ciklusa treningov je za mano. Namen, postopno pripraviti telo na dolge treninge, je dosežen. 91 ur, 980 km peš, na kolesu, rolkah in v teku, s počitki, ki so enakovredni del treningov, postopno na več, spremebe v prehrani... Vse klapa. Posledic borelije ne čutim, niti težav jemanja zdravil za odpravo težkih kovin.
V bazičnem ciklusu do začetka novembra planiram trenirati od 20 do 40 ur tedensko. Dolge ture v hribih, kolo, rolke,tek in moč. Nato čimprej na sneg.
Volja in želja sta močni. telo tudi.
Še 194 dni.

Medtem pa

Bliža se konec uvodnega ciklusa treningov. Priprave telesa na dolge obremenitve.
Znakov borelije ni več. Počitim se optimalno. Za rešitev težav s težkimi kovinami potrebujem posebna zdravila, na katera še čakam. Zdravnik pravi, da naslednje tri mesece ne bom mogel, smel trenirat, da bo proces izločanja vplival na moč, počutje, psiho...in da na vsakega deluje drugače. Računam na to - drugače. Na to, da bom vseeno lahko gradil, jačal telo in voljo za expesdicijo v Nome. Minulega dela ne nameravam kar tako zavreči. Preveč je bilo znoja, preveč tišči ta POT.

Končno

Hribi. Končno.
Ko vročina ubija nad 2000 metri prijetno hladen veter odnaša podaljšane delavnike, finančne luknje, prevare in podobno nesnago. Nazaj v dolino, v vesolje. Ka pa vem?

Vrtača
4:55 h

Počasi, počasi

Ušel sem z mrhovišča.
Ne lovec. Mrhovina.
Obžrt do obisti, a ŽIV.
In lizanje ran je mimo. Čas za krepitev duše in telesa.
Postopoma in počasi. Načrtovano, prilagojeno.
Za pot.

Po pauzi

Letošnja zima počasi brca v prazno.
Vrtenje v krogu doma, daleč od Aljaske, je bilo živčno. Bilo je potrebno.
Danes sem zdrav.
V meni spet žge. Kot hudič.
Vem zakaj.
In veselim se naslednje zime.

ALASKA IN MY MIND