Moje udeležbe

2003
Zaradi pomanjkanja snega je bil štart prestavljen 500 km severneje, v Nenano. Do Noma 1200 km. Polno neznank za rookia (začetnika, gušterja), preveč opreme, veliko novega snega, viharji na Yukonu, -40 C... Dvanajst dni do Galene, 500 kilometrov. Natrgana ahilova tetiva.

2004
Izkušnje, še hujša želja... nova oprema, manj opreme, veliko več treninga (10 mesecev).Pot pa spet neznanka, štart po predpisih v Kniku, cilj seveda v Nomu, 1800 km. Do McGratha, cilja krajše tekme, 7 dni 3 ure, 560 km. Brez posebnih težav. Tam pa skupinska odločitev, zaradi pol metra novega snega in temeperatur pod -40C je nadaljevanje (380 km do naslednje kontrolne točke) prenevarno. Za pot se je odločil samo Tim Hewitt. In uspel. Doma sem zapadel v tritedensko depresijo. Kriza. Odločitev NIKOLI VEČ je zdržala dve leti.

2006


Teža opreme, pulka, hitrost napredovanja... razmišljanja med pripravami so me pripeljala do odločitve, da se na pot podam brez pulke, z 18 kilogramskim nahrbtnikom. Hitreje!?
Ja. Hitro, a kolena niso zdržala. Po treh dneh, 280 km, v Finger lakeu, sem krevsal samo še rikverc...Nikoli več, drugič.

2007
Pač. Bolezen imenovana Aljaska je neozdravljiva. Nazaj na pulko. Z novo idejo, pulka +nahrbtnik. Razporeditev teže je bila idealna a problem zmrzovanja vode v nahrbtniku se je pojavljal od prvih ur po štartu do četrtega dne, ko...(preberi). Rainy pass, 300 km.
Nikoli več, tretjič.

2008

Konec poletja so bili bolezenski znaki prehudi. Grem! Ista oprema, isti cilji, isti Raje. Dogajalo se je pa takole. In seveda NIKOLI VEČ, četrtič. Ki pa je zdržal do letos.

Torej, Aljaska šestič. Vse pluse in predvsem minuse preteklih odprav sem vrgel na papir, jih pošteno analiziral in jih upoštevam. Kaj me čaka letos vem približno. Veselim se samotnih dni in noči, hrepenim. In se bojim. Bojim se neznanega. Ki pride, ali pa tudi ne!