nedelja, 19. februar 2012

Flaj na Aljasko

Tole potovanje pa je bilo posebno.
Še preden sem odfrčal z Brnika, me je Ruth obvestila o nesreči v rastlinjaku. Potem stavka v Frankfurtu, let prestavljen ... Dobre vile Adrie Airways so me prebukirale v Amsterdam, kjer sem šprintal in jedva ujel letalo za Huston. Huston je v Texasu. Seveda se moji prtljagi ni tako zelo mudilo. Eno uro sem iskal informacijo, katero od dveh predvidenih letov za Anchorage je moje. Nobeno! Tik pred zdajci so ugotovili, da moram najprej v Seatle, potem pa naprej. Američani na letalu ne dajejo hrane, čeprav let traja sedem ur. No, dajo, če kupiš. Gorenjc pa kupi!? Ja, pa kaj še. Voda je zastonj.
V bistvu sem srečno prispel. Po 28 urah. Brez prtljage, zmatran, neprespan ...
Ob pol dveh ponoči sem zalegel. Zaman. Čez pol ure sem šel v prvi šoping. Na srečo so ta velike štacune odprte 24 ur na dan.
Sedajle se dela noč. Prtljago imam, oči pa težke. Spakiral in na pošti oddal tri pakete, popil 1,3 litra čaja, jest pa ne morem. Spat še ne smem, sicer bom pokonci sredi noči. Mišice so pa v redu. Hoja do in po štacunah je odsmrknila posledice letečega sedenja.
Vreme? Jasno, ponoči -10, podnevi -5. Kako prijetno. Dokler traja.
Tolk za uvod. Vi kar spite naprej. Jaz bom pa potem, ko boste vstali.
V reSnici je Amerika za nami!
10 ur, tule na Aljaski.

Spremljevalci