petek, 29. januar 2010

Moje udeležbe

2003
Zaradi pomanjkanja snega je bil štart prestavljen 500 km severneje, v Nenano. Do Noma 1200 km. Polno neznank za rookia (začetnika, gušterja), preveč opreme, veliko novega snega, viharji na Yukonu, -40 C... Dvanajst dni do Galene, 500 kilometrov. Natrgana ahilova tetiva.

2004
Izkušnje, še hujša želja... nova oprema, manj opreme, veliko več treninga (10 mesecev).Pot pa spet neznanka, štart po predpisih v Kniku, cilj seveda v Nomu, 1800 km. Do McGratha, cilja krajše tekme, 7 dni 3 ure, 560 km. Brez posebnih težav. Tam pa skupinska odločitev, zaradi pol metra novega snega in temeperatur pod -40C je nadaljevanje (380 km do naslednje kontrolne točke) prenevarno. Za pot se je odločil samo Tim Hewitt. In uspel. Doma sem zapadel v tritedensko depresijo. Kriza. Odločitev NIKOLI VEČ je zdržala dve leti.

2006


Teža opreme, pulka, hitrost napredovanja... razmišljanja med pripravami so me pripeljala do odločitve, da se na pot podam brez pulke, z 18 kilogramskim nahrbtnikom. Hitreje!?
Ja. Hitro, a kolena niso zdržala. Po treh dneh, 280 km, v Finger lakeu, sem krevsal samo še rikverc...Nikoli več, drugič.

2007
Pač. Bolezen imenovana Aljaska je neozdravljiva. Nazaj na pulko. Z novo idejo, pulka +nahrbtnik. Razporeditev teže je bila idealna a problem zmrzovanja vode v nahrbtniku se je pojavljal od prvih ur po štartu do četrtega dne, ko...(preberi). Rainy pass, 300 km.
Nikoli več, tretjič.

2008

Konec poletja so bili bolezenski znaki prehudi. Grem! Ista oprema, isti cilji, isti Raje. Dogajalo se je pa takole. In seveda NIKOLI VEČ, četrtič. Ki pa je zdržal do letos.

Torej, Aljaska šestič. Vse pluse in predvsem minuse preteklih odprav sem vrgel na papir, jih pošteno analiziral in jih upoštevam. Kaj me čaka letos vem približno. Veselim se samotnih dni in noči, hrepenim. In se bojim. Bojim se neznanega. Ki pride, ali pa tudi ne!

petek, 15. januar 2010

O ITI - Iditarod Trail Invitational

Čas za šesti odhod se vse bolj bliža. Treningi vsak dan, zato o tem ne bi utrujal. Bom pa v naslednjem mesecu napisal (prepisal) nekaj dejstev, povezanih z mojo potjo:

Zgodovina
Pozimi leta 1925 je področje Noma in okolice prizdela epidemija davice. Ekonomsko izjemno močno in relativno gosto poseljeno področje, saj je imelo mesto Nome v času zlate mrzlice 25.000 prebivalcev, je bilo zelo slabo povezano s predeli južno od Yukona. Potrebna zdravila so prepeljali z najbolj običajnim lokalnim dostavnim sistemom - s pomočjo štafete (mreže) pasjih vpreg. Te so zdravilo pripeljale v Nomo v petih dneh in sedmih ura iz skoraj 1100 kilometrov oddaljenega mesteca Nenanah, severno od mesta Anchorage, ki pa je že premogel železniško povezavo z jugom.
Tradicijo so nadaljevali leta 1967, ko so priredili prvo dirko s pasjimi vpregami, ki so jo šele kasneje posvetili pogumu dvajsetih voznikov pasjih vpreg iz leta 1925. Zaradi lažje logistike in organizacije dirke so štart dirke prestavili iz Nenana v okolico jezera Knik, nekaj kilometrov severno od Anchoragea.
Zadnja leta se o tradiciji dirke lomijo kopja in pretaka precej črnila, saj nekateri trdijo, da je dirka posvečena vsem voznikom pasjih vpreg, ki so konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja tvorili razvejan sistem transporta s pasjimi vpregami (ATS - Alaskan Trail System) in ne le dvajsetim herojem iz leta 1925.
V osemdesetih se je tekmovanje razširilo s tremi novimi tekmovalnimi kategorijami. Pasjim vpregam so dodali še dirko na smučeh (Iditaski - 1983), tek (Iditashoe - 1986) ter kolesih (Iditabike - 1987). Skozi leta so se spreminjale smeri in razdalje tekmovalnih tras.
Danes je Iditarod 350 milj dolga organizirana dirka s pasjimi vpregami, motornimi sanmi, peš, s smučmi in na kolesu na razadalji Knik Lake - McGrath. A za nekatere je pravi cilj šele v Nomu, ki je od McGratha oddaljen še približno 750 milj. Na tem delu se organizator "umakne" iz dirke in nudi le najnujnejše (običajno samo informacije in reševanje v primeru nenadne spremembe vremena ali poškodb).
Medtem ko kolesarji, pešci in smučarji startajo stran od javnosti (ne pa medijev), se dirka s pasjimi vpregami običajno začne v Anchorageu s spektakularnim prologom po glavni ulici, z velikim slavjem in množico gledalcev.
Letos se dirka ITI prične 28. februarja. Organizator opozarja, da je letos potrebno imeti "dolge gate" saj je zima mrzla kot že dolgo ne (McGrath -44 stopinj, Knik Lake -25 stopinj ...).

Pravila
Pravila za tekmovalce so zelo preprosta, imajo devet točk in se razlikujejo glede kategorijo oziroma prevozno sredstvo. Na hitro bi jih lahko povzeli takole: končaj dirko v tisti kategoriji, v kateri si začel; med dirko ni dovoljena menjava koles, smuči ; med kontrolnimi točkami si lahko izbereš katerokoli pot; prepovedana je pomoč "od zunaj", vleka z motornimi sanmi in letalski prevozi med kontrolnimi točkami; spoštuj zasebno lastnino; ne puščaj smeti za sabo; odpadke in odvečno opremo odloži v vreče in jih pusti na označenih mestih; vreč z odpadki ne vračamo; nasmeh, pozdrav, hvala lepa in informacije so na kontrolnih točkah "skoraj" obvezni.

sreda, 06. januar 2010

Bolje

Težave s peto počasi izginjajo. Laser in vložki za čevlje pomagajo.
Do odhoda pa samo še slabih sedem tednov.
Zadnji ciklus treningov. Količina in še enkrat količina. Vsak dan od 3 do 12 ur, pride tudi 24, pa 30, pa... Iz fotelja se pač ne da priti daleč. Jest pa hočem daleč!

Spremljevalci