petek, 17. avgust 2007

To je to!

Senca, senca, hlad, hladilo, mraz. Nasprotja privlačijo. Tale vročina in morje so nasprotje. Mene in mojih skritih želja. Tega do sedaj, to tegale trenutka, ko svoje telo s karmo vred, tule na Pagu, prevračam na vse mogoče načine, nisem vedel. V senco, v hlad. V mraz.
Od doma sem prinesel Grif. Besede in slike za dušo. Ker le takole stegnenjen, čakajoč konca počitnic, preberem vsako črko, počasi jih sesam v začasne sanje, lahko najdem, česar doma zagotovo ne bi. Prijavnica, razpis:

FULDA CHALLENGE - ekstremna arktična avantura, Yucon - Kanada
Iščemo najboljše!
-50 stopinj celzij, ledeno hladni živci v snežnih metežih. preizkušnja za telo in material!
Prijavite se!
Podjetje Sava Tires d.o.o. išče kandidate...

Berem:

FULDA CHALLENGE - TEŽAVNO NI DOVOLJ TEŽAVNO
"Ozemlje Yukona, resnični kanadski sever, je ledeno prizorišče ekstremne polarne pustolovščine; FULDA Challenge. To je ogromno preskuševališče in velik izziv za vse tiste, ki iščejo ekstremne, izjemne situacije in izjemne razmere, za tiste, ki lahko premagajo nemogoče…"
Fulda Challenge je edinstven alpski športni dogodek, ki je nastal kot posledica Fuldinih izkušenj iz časa, ko je sponzorirala Yukon Quest (1997-1999), najzahtevnejšo pasjo dirko na svetu. Zamisel za Fulda Challenge se je porodila poleti 1999 – z namenom, da bi ustvarili športni dogodek, ki bi združeval spretnost pri vožnji in športne napore. Zaradi ekstremnih podnebnih razmer je bilo to ozemlje idealna lokacija za preskuševališče zimskih pnevmatik podjetja, prav tako pa je predstavljala izziv za preskus vzdržljivosti za atlete.
Ekipe s celega sveta pograbijo smuči,ledne cepine, dereze in se podajo v naporno športno pustolovščino v snegu. Vse od smučanja do plezanja po ledu predstavlja za navdušence za zimske športe ledenohladno vznemirjenje. Tudi tekmovalci, ki hrepenijo po hitrosti in pustolovščinah, niso razočarani. Bistveni vidik tekmovanja Fulda Challenge pa je vožnja. Vsaka ekipa približno pet ur na dan s svojim vozilom 4x4 krmari po ozemlju Yukona; ustavijo se samo, da se pomerijo v različnih alpskih in vzdržljivostnih disciplinah. Vsako vozilo je opremljeno s pnevmatikami iz Fuldinega zimskega asortimana, da je zagotovljena popolna varnost in visoka zmogljivost, ko se spopadajo s težkimi voznimi razmerami v Yukonu.
Spopad s temperaturo - 35oC je prava bitka z naravo, z njenimi nepredvidljivimi prvinami – in s svojim notranjim jazom. Udeleženci v teh polarnih razmerah vsak dan tekmujejo v številnih zastrašujočih disciplinah, od vožnje s sanmi z eskimskimi psi, plezanja po ledu, hoje s kepljami in smučanja, do vleke avtomobilov, menjave pnevmatik in smučanja po zmrznjeni vodi. To je samo nekaj primerov, s čim se bodo morali soočati tekmovalci . Namen vsakega izziva je preskusiti skrajne meje človekove in materialne zmogljivosti.

Ko mi pulz naraste samo od branja, ko mi Egon sporoča, da mu v mozaiku manjka vsaj en delček te avanture, ni vročine, ki bi ustavila dregetanje. Lok je napet. Smer je določena. Takoj napišem življenjepis in opis mojih športnih dejanj, izpolnim prijavnico, in z lahkoto čakam na odhod domov. Počutim se kot otroci, ki se brez vprašanj veselijo mojih skokov v vodo, igranja in smeha. Čutim izziv, čutim spremembo. Egon od zadovoljstva briše prah iz spodnjih polic, počasi navzgor.
Treningi, katerih pomanjkanje že več mesecev čuti telo, pričenjajo jutri. Že leta se prebujam pred soncem. Spet preobut v tekaške copate. Ob osemnajstem rojstnem dnevu mi je mami hotela podariti fička in plačati ure za izpit. Brez razmišljanja sem ji rekel:
"Mami, ti mi kupi samo ene fajn teniske ..."
Tu je imel prste vmes Egon, za katerega takrat sploh še nisem vedel. Ali je bil premajhen, mogoče premalo delaven, ali pa sem bil jaz še prezelen?

Nalednji meseci tega čarobnega leta 2000, bodo imeli cilj. Seveda če bom izbran. Verjamem da bom. Vem da bom. Čutim. Instinkt. Čisto druge vrste vročina mi v takih trenutkih sporoča:
"To je to!"

sreda, 15. avgust 2007

Morje, julij 2000

Morje. Mučno prenašanje vročine z občasnim ohlajevanjem v vodi, ki je ne maram, opazovanje ljudi, ki jim je življenjski cilj vsakoletni dopust. Sončenje, pečenje na žaru in pijančevanje ob hrvaški glasbi, ki mi že od vekomaj dviguje lase, odslikavajo njihovo srečo. Mojo ne. Pa sem spet tu. Prilagodljivi oče treh otrok, ki rastejo prepočasi, z ženo ki vodo in sonce obožuje. V drugačnem smislu kot klasični turisti. Ona spi. Bere in spi. Sezona v vrtnariji jo izčrpa, posesa ji vso energijo, izprazni baterije. Ne baterije, akumulatorje. Včasih imam občutek, da je cela en sam akumulator. Dolgo se prazni. In normalno, dolgo se polni.

Ruth leži, z rahlo odprtimi usti sanja o rožah, njeno knjigo prelistava veter. Uživa počitek. Uživajo tudi najini nagci. Njim kljub svoji majhnosti, baterije nikoli ne zatajijo. Plastično orodje, žoga, igrače, slikanice, školjke, oblačila, peške nektarin...Vse menjava svoje mesto. Kot jasno, tudi oni sami. Očetova naloga je skrb za njihovo zadovoljstvo in varnost. Oče sem jaz, ki mi:
" Atiiiii, gremo v vodo!",
kljub vročini, predstavlja majhen boj, v katerem skoraj vedno izgubim. To, da rabim samoprepričevanje, da mi bo v vodi godilo, da slanica ni mrzla je seveda premalo. Če ne bi bilo mojih genetskih miniatur, ki šele osvajajo tehnike držanja glave nad vodo in premikanja v njej, bi moja koža dopust preživala veča ali manj suha. Tako pa...Kot starši divjih živali. Mladiče je treba pripraviti na življenje. Najprej osnove. Hoja, koordinacija gibanja, govor, kaj se sme in kaj je nevarno. Plavanje je v bistvu veščina, katere obvladovanje povečuje možnost preživetja. Zato in ker vriskači v vodi resnično uživajo, vedno prestopim prag svoje volje.

Vmes so pa trenutki, ki poleg premišljevanja o smislu tega početja, bežijo v svet večnega iskanja samega sebe. Ego je Egon. Bistvo mojega jaza. Lovec dejstev, ki jih skozi sito dogodkov, razvršča po moči njihovega vpliva na mojo osebno rast. Police ima razporejene po pomebnosti. Tista na vrhu, najpomembnejša, je še vedno najbolj prazna. Egonu najljubša. Ko se zadržuje na njej, vedno premtava in prelaga, prestavlja mozaik in premišljuje. Išče sliko, srž nametanega. Včasih se otročje smeji in včasih joka. Potrebuje več materiala, dogodkov in dejanj, ali pa samo več časa za razvrščanje?

sobota, 11. avgust 2007

Uvod

Mogoče bom na ta način našel še nekaj drobtinic, katerih ni odnesel veter ali niso ostale zamrznjene v snegu divjine? Čutim, da jih prenašam naokoli, a jih ne vidim.

Mogoče bodo to le zapisi v belino spleta, črke dogajanj, zdravilo proti pozabi?

Ali pa zgolj obljuba, da napišem knjigo.

Pisal bom počasi in občasno. Samo takrat, ko mi bo karma odprla okna. Predvsem tista, obrnjena vame.

Spremljevalci