četrtek, 01. marec 2012

Zgodba

Nedelja, 26. februar
V pričakovan dan se zbudim naspan. Sanje so se sprehajale vse drugje, kot po snegu. Nobene živčnosti, zaskrbljenosti, štartne mrzlice, driske ali podobnega. Predan v usodo, s popolnim samozaupanjem vase, v opremo, fokusiran na zdaj, stopim na rob jezera Knik. Zajemam toplih minus par stopinj zraka, zajemam bližnji vonj divjine, žival v meni se prebuja.

Sneg je dršec. Pot je gladka in tekoča. Dokler je. Napovedan sneg se  kljub močni želji o napačni prognozi začne usipat dobri dve uri po štartu. Trdo  postane mehko. Vlečna teža se zateguje v pasu, v stegnih peče. Edini preostali smučar, Andrea Cavagnet, star soborec izpred treh let, je nadomestilo za senco. Moj tempo mu odgovarja. Meni njegov ne. Kadar je pred mano, pospeši. Ne vem, kam se mu mudi.
Končno dojame, da si z menjavanjem vodstva lajšava delo. Snega je z minuto v minuto več. Biciklistov, ki so s sedla prešli v potiskanje, tudi. Zgodaj je še, vsi smo nasmejani. Vsak dobi svoj `good luck`. In vsak ostane sam. Ko ostane sam.
Noč vedno pride prezgodaj. Tudi ko jo pleska gosta belina snežink, je črna. Hladna in mokra.
Poti ni, nobenih sledi. GPS in instinkt sta edino vodilo. Andrea se med kratkimi postanki, zdaj že brez nasmeha, odkašlja : težko je! Benti da res!!
Flathorn lake! Polovica razdalje do Yentne, 45 kilometrov v petih urah. Vsi so za nama. Kar sploh ni v redu, Sva ratraka, zablodela iskalca poti. Hrzava pene in bentiva, ko se v napačnih smereh pogrezava do kolen.
Fak! Pa ne Jakov, tisti pravi, izdavim v noč, ko z obema nogama zajamem overflow, prekrito vodo do kolen. Že tako moker sem še bolj moker. Na srečo je temperatura le malo pod nulo, zato panike ne zgrabim. Andrea pa jo počasi. Ne zaradi mojega čofotanja. Zaradi neuspelega brskanja za bogve kje prekrito potjo.
Tri ure ne veva kje sva, ne najdeva roba jezera. Počasi se v treh različnih smereh pojavijo lučke. Kako je to mogoče? Tako, da tudi drugi ne vedo ne kod ne kam. Sledi, ki sva jim jih pustila, jim prej ali slej povedo, da smo zgubljeni. Tavamo vsak po svoje. In to nima smisla. Snega je vedno več, vidi se nič. Odločim se najti rob, se zabrskat pod smreko in počakat na jutri. Andrea prikima. In obalo najdeva ob enih. Je strma, snega pa do prsi. Ni šans. Smreke se v vetru, ki se je pridružilo sneženju, smejijo, ko nemočna kopljeva luknji za bivak.
Spanje? Na obroke. Bolj dregetanje. Počutim se, kot bi ležal v banji. V mlačni vodi. Vse je mokro. Šotor, ki sem ga poslal v McGrath, kje si? Napaka. o kateri nima smisla razmišljat. Treba bo počakat jutro.

Ponedeljek, 27. februar
Še vedno sneži, še vedno piha. Svetloba ob pol osmih razkrije, da leživa na napačnem koncu jezera. Vsaj veva kje sva in kam morava. Ko obuvam premočene čevlje, me bolijo petne kosti. Bolijo do kosti. Preklinjajoč krevsam za upanjem da mine.
Pikice v daljavi postajajo večje. Pikice postanejo kolesarji. Nisem jim fouš. Jebi ga, tudi oni morajo kdaj doživet drugačno zimo. Lani je bil prvi kolesar v Yentni v petih urah. Na primer.
Kolon, ki so ponoci prevzele najino delo, gazenje predvsem, nisva videla. So pa ostale bolj ali manj zapihane sledi. Lazje gre. In hitreje. Andrea se pritozuje nad neskoncno utrujenostjo, zato ga le obcasno pustim predse. Tudi moje noge si zelijo kaj drugega.
In tako dalje. Pete bolijo za popiz... Ne gre drugače kot z Lekadolom, pa se enim, pa na koncu s Tramalom.
Jutri bo bolje! (= upanje).
Enega za drugim, bi se reklo, poloviva vse. Po neskončnih 28 urah, predvideval sem jih 15, kot prvi stopim na toplo. Yentna je zakon. Pojem juho, razobesim premočene cunje, premažem odrgnine in boleče pete in padem v komo.

Torek, 28. februar
Koma se samo reče. Gre bolj za prognozo stanja. Neskončna utrujenost zadrgnjena z bolečimi vozli, zavita v prekinjeno spanje. Ob dveh zjutraj sem buden. Bosonoga hoja boli, kaj bo, ko obujem na pol posušene čevlje? Iz pet, naravnost v oči. Solzo bolečine zbrišem z robcem želje, da bo minilo.
Možakar na kontrolni točki pove, da je naprej pot prevožena z motornimi sanmi, da bo letelo. Zunaj je minus petnajst, z 40 km vetrom v obraz. Ker mi vsak korak nekdo s kladivom udarja po petah, se ostalo telo počuti prijetno. Ha, ha.

Andrea je tih. Vidi, da se pačim. Nesebično utira gaz. O lepi obljubljeni `cesti` seveda ni sledu. Sneži, sicer malo manj, veter pa je umetnik pokladanja zametov. Lekadol, Tramal.
S svetlobo preneha snežiti. Danes je drugače. Na žalost. Vsako uro se ustavim. Najraje bi se sezul, preobul v čevlje za peš, pa nimam krpelj. Brez njih v temle ne gre. Tramal.
Tule čez nekje. Na sonce. Rad bi smejal, pa nemo ječim. Nagazil sem črva. Malo nadlogo, ki se naseli v možgane in dražljaje iz pet pretvarja v negativne misli.
Borba s kilometri ,borba z bolečino, stokrat prevrnjeno pulko, s sabo... Premlevanja. Polemike. Luščenje realnosti, hotenje, blaznenje, preklinjanje ... Protibolečinskih tablet bo enkrat zmanjkalo.
Zaostajam. Za Andreo, in za sabo. Sključen pocivam. V Skwentni bom pogledal resnici v oči.

Ki je zatekla in škripajoča. Ahilova tetiva na desni nogi je nabrekla. Peti sta rdeči kot paradižnika. Hodim samo po prstih.
Sedem v kot.
Dejstva so taka.
Ura je 14. Lahko počivam do jutri zjutraj in poskušam naprej. Če bodo noge boljše. Pa bodo? Danes po devetih urah počitka niso bile. Lahko se privlečem do Finger lakea. In potem? Isto, enako, bolje, slabše?
Bo tetiva zdrzala? Mogoče do Puntille? Rhona? McGratha? Bo počila? Sem pripravljen reskirat? Namesto uživat trpet vsak korak in it do konca. Ki seveda tudi letos ne bo Nome. Prej bolnica?
Vstanem. Ko zaboli v boso nogo, vem kaj je prav. Za jutri je napovedan zopet sneg. V koči imajo telefon. Pokličejo v Anchorage. Letalo bo tu čez uro in pol.
Jebi ga. Tako pač je. Tak sem. Krevlast v noge, v glavo pač ne. Mogoče za koga. Ampak, pot je bila moja, odločitve tudi. Doma bom koristen samo zdrav.
Ne bojim se pomilujočih komentarjev. Zadovoljen sem. Žival v meni je še živa, samo stara se z mano. Pravi, da bo vseeno za razmislit o pomenu Aljaske. Dokazov imava več kot dovolj!
Da sem ravnal prav, čutim danes. Nekako hodim.

sreda, 29. februar 2012

Ja, na žalost ni bilo druge rešitve. Tiste, ki skrbi, da se vrnem domov potrt in depresiven, obveščam, da prihajam dobre volje, brez psihičnih navlak. Edini problem so noge in križ, kar pa je že v fazi zdravljenja.
Tekom dneva (noči) pa napišem kako je bilo.
Srčen pozdrav,
Raje

Ko se ena pot konča, se začne druga!

Prejle, ob petih zjutraj, ko sem spala ob tašči, me je poklical Raje. To sem pričakovala, saj sem noč, ki sem jo seveda sprva preživela v domači postelji, nadaljevala na ZD na infuziji.
Nisem vedela, da sem tega sposobna, a v vseh urah, ko je bil moj ljubi na poti, sem se čisto povezala z njim, se to noč izčrpala skoraj do nezavesti, a žal ni pomagalo. Za njegove tetive je bil napor vsega gaženja očitno prehud.
Sedaj je že na varnem v Anchoriegu, jaz pa bom tudi prišla k sebi.

Hvala vsem za dobre misli, tudi v mojem imenu,
Ruth

Spet ...

Ahilova tetiva ni bila samo Ahilov problem.
Na žalost!
Krute razmere so mi omogočile vodstvo. In povzročile poškodbe.
In to je to.\

Hvala vsem za pozitivne misli! Moči, volje, borbenosti ... mi ni manjkalo. Mogoče sreče?
Mogoče sem pa le prestar za takšne napore?

torek, 28. februar 2012

Znova na pot

Raje je včeraj v nemogočem vremenu od štarta do prve kontrolne točke Yenta Station prehodil in presmučal približno 91 km in za to porabil 28 ur in 10 min. Počival je skoraj 9 ur in se približno ob 3. uri po aljaškem času odpravil  na 33 milj  (53 km) dolgo pot do druge kontrolne točke (Skwenta). Upajmo, da se je res dobro spočil in okrepil, kajti čaka ga mrzel  (-20 stopinj C) in precej vetroven dan. So pa poti prevozili s snežnimi sanmi, tako da bo malo manj trpljenja, vsaj upam.

Uradna spletna stran sedajle ni dostopna. Upam, da bo vsaj jutri, da bomo zvedeli novice o Rajetu. Peter

Tale me je nesla na krilih na Špartatlonu, naj pomaga tudi Rajetu

Boljša napoved ...

Kot je že Ruth napisala, je Raje prišel prvi na prvo kontrolno točko. Vseskozi je snežilo in na poti je bilo res veliko novega snega, tako da so do prve kontrolne točke prišli pešaki in prijatelja na smučeh. Kolesarji morajo riniti svoja kolesa in nekaj jih je že obupalo. Po počitku bo treba premagati do druge kontrolne točke nekaj čez 30 milj, kar je približno 50 km. Pot pa bo verjetno urejena in zato morda lažja, se pa napoveduje kar precej bolj hladno vreme, snežilo pa verjetno ne bo. Upam, da Raje ne bo preveč hitel in bo hranil moči.
Peter.

Juhejjj!

Kakšna novica!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Raje in Andrea sta si s smučmi utrla pot do 1. kontrolne točke. Za njima so prišli pešaki, kolesarji se do prvega resnega počitka še borijo.
Upam, da bo Raje nadaljeval tako, kot si (mi) je obljubil. POČASI, počasi ...

Transport: Ski
Racer *Checkpoints Time_IN Time_OUT Rest-time Run-time *AvgSpd *Status
Rajko Podgornik Yentna Station 02-27 18:10

28:10:00 2.02 0k
Rajko Podgornik Knik Lake 02-26 14:00 02-26 14:00 00:00:00

0k

Time on race: still in race...

Dan in noč neskončnih sanj


25 ur je Raje na svoji poti, neskončno težki preizkušnjii. In jaz ne morem spat. Iz zvezdne gorenjske noči mu pošiljam pozitivne misli v zasneženo aljaško popoldne ...

ponedeljek, 27. februar 2012

Sneži, sneži ...

Fantje in punce so se podali v objem pravi zimi. 
Na poti je noro težko, saj v dobrih 20 urah ni še nikogar na prvi kontolni točki v Yentni
Nekaj jih bivakira ob jezeru Flathorn, na 30. milji. O ostalih ni poročil ...
Držimo pesti!!! 
Štart si lahko ogledate na uradni strani Iditarod. Raje in njegov italijanski kolega sta edina na smučeh.

nedelja, 26. februar 2012

Štart

Danes Raje štarta ob 12. uri (polnoč) po našem času, na Aljaski pa je dve popoldan. Tekmovalce ne čaka nič kaj prijetno vreme, saj je napovedano kar močno sneženje in nekaj vetra.


Od devetinštiridesetih tekmovalcev se jih bo dvanajst podalo na 1000 milj dolgo pot, šest peš in šest s kolesi. Raje bo hojo kombiniral s tekom na smučeh.


Lani je bilo na štartu tako lepo vreme.

petek, 24. februar 2012

Race countdown

Odštevanje na levi ni pravilno. Nekje konec pomladi, ko sem se odločil, sem zgleda napačno vnesel datum in uro začetka poti.
Začnem, po slovenskem času, v nedeljo ob polnoči. Prvo kontrolno točko - Yentna, 90km, bom zapikal nekje po 12 do 18 urah. Noč bo dolga. Napovedan je sneg.

četrtek, 23. februar 2012

Umirjanje

Okoli Anchoragea se vije poteptana bela pot. Če jo zastavim od repa do glave, porabim 6 ur. To je užitek, to je priprava na nekoliko daljšo, nepoteptano pot.





Kjer takšnih ptic ne bo videti, niti slišati.
Sem miren.
In čakam.

torek, 21. februar 2012

Paketi

Takole. Stvari, ki so obvezne, pa jih najtežje opravim pred tekmo, so za mano.
Nakupovanja. Letos je bilo se težje. Cene so v primerjavi s predlani polovico višje. Z omejenim budžetom nabavit vse za na pot, je bilo raziskovalno delo v neprijaznem okolju. Mal se je bilo treba prilagodit, spremenit taktiko, zategnit pas, pa je.
Devet paketov danes odnesem na pošto in res jih želim v naslednjem mesecu odpret!
Sicer pa je Anchorage lepo zasut v belo.

V garaži B&B-ja leži moja oprema nedotaknjena, na srečo vsa in cela. Danes grem na sneg. Eni so šli že včeraj.



Kompanija je  prijetna. Za spremembo zelo pisana. Nekaj Italijanov, Škot, Avstralec, Španec, Čeh in Slovenc. Dobro karmo tako uničuje le Irene, lastnica, z nenehnim čvekanjem in razlaganjem stvari, ki nikogar ne zanimajo. Se pa da umaknit. Ko mine čas za vljudnost.
Od danes naprej bo teh umikov vedno več.

nedelja, 19. februar 2012

Flaj na Aljasko

Tole potovanje pa je bilo posebno.
Še preden sem odfrčal z Brnika, me je Ruth obvestila o nesreči v rastlinjaku. Potem stavka v Frankfurtu, let prestavljen ... Dobre vile Adrie Airways so me prebukirale v Amsterdam, kjer sem šprintal in jedva ujel letalo za Huston. Huston je v Texasu. Seveda se moji prtljagi ni tako zelo mudilo. Eno uro sem iskal informacijo, katero od dveh predvidenih letov za Anchorage je moje. Nobeno! Tik pred zdajci so ugotovili, da moram najprej v Seatle, potem pa naprej. Američani na letalu ne dajejo hrane, čeprav let traja sedem ur. No, dajo, če kupiš. Gorenjc pa kupi!? Ja, pa kaj še. Voda je zastonj.
V bistvu sem srečno prispel. Po 28 urah. Brez prtljage, zmatran, neprespan ...
Ob pol dveh ponoči sem zalegel. Zaman. Čez pol ure sem šel v prvi šoping. Na srečo so ta velike štacune odprte 24 ur na dan.
Sedajle se dela noč. Prtljago imam, oči pa težke. Spakiral in na pošti oddal tri pakete, popil 1,3 litra čaja, jest pa ne morem. Spat še ne smem, sicer bom pokonci sredi noči. Mišice so pa v redu. Hoja do in po štacunah je odsmrknila posledice letečega sedenja.
Vreme? Jasno, ponoči -10, podnevi -5. Kako prijetno. Dokler traja.
Tolk za uvod. Vi kar spite naprej. Jaz bom pa potem, ko boste vstali.
V reSnici je Amerika za nami!
10 ur, tule na Aljaski.

nedelja, 15. januar 2012

Odštevanje

Še mesec in dva dni do odhoda.
Sem pripravljen? So napake prejšnjih odprav upoštevane? Je glava naštelana?
Ja. Zaenkrat gre vse po načrtu. Ki sem ga dober mesec nazaj spremenil. Peš sem zamenjal v smuči in peš. Zakaj?
Kot prvo, tek na smučeh je v meni, je del mene. Če bi bil ta del kolesar, bi šel s kolesom. Pa ni. Je tekač. V teku na smučeh enostavno uživam. Tudi na Aljaski. Dokler se ne pojavijo problemi. Suh sneg v hudem mrazu na primer. Ko smučka ne drsi, ko kljub globokem minusu znoj šprica kristale. Ko je čas, da obujem Icebuge,
zmanjšam porabo, obremenitev in neobremenjen s hitrostjo, s časom, zakorakam naprej. Naprej. Peš in (ali) s smučmi, ni važno. Šteje edino cilj. Ki pa je pot, katere konec, cilj, je le del poti. Hudimano dolge. Do neke mere poznane, a vsakič drugačne. Vedno nastopijo težave na katere ne računaš. In od uspešnega reševanja le-teh, pa tudi od sreče, je odvisen seštevek preguranih kilometrov.
Kot drugo. Ne vem zakaj, ampak po dolgih urah pešačenja, me začnejo boleti meča. Pa ne malo, niti ne začasno. Zato mi je jasno, da bi mi v štirih tednih, kolikor računam da bom rabil do Noma, prej ali slej odklenkalo. Ko stopim na smuči, zanimivo, bolečina izgine. Kot  terapija. Če počivam, ostane, če tečem, izgine. Idealno. Z zakaji se ne obremenjujem. Važno da deluje.
Kljub vsemu sem obutvi posvetil nemalo časa in tudi denarja - nakupi različnih idej. Iščem detajle, iščem rešitve, ki bi bolečino izginile. Pri tem mi pomaga Emil iz Pinstepa . Posebni vložki za posebne namene. Noge so hvaležne.
Še en mesec za detajle. In spisek ni kratek.

petek, 18. november 2011

Ponavljam:

Še tri mesece. Ure, ujete med hrepenenji, željami, utrujenostjo, treningi z voljo in tistimi brez, bodo v devetdesetih dneh izpuhtele v belo. S pred devetimi leti označenim ciljem.

Ki pa je 'samo' končni cilj. In ta ni najpomembnejši. Res hudo zaželjen, vendar skrit v predvidljivih oblekah občutkov, spremljevalcev poti od predzačetka do konca. Vse vmes, med začetkom in koncem, je tisto, kar mi daje moč, energijo in smisel.


Zakaj?

Iz začetnega hrepenenja doseči Nome, podkrepljenega z željo priti tja čim hitreje, se je v šestih poskusih izluščil kristal bistva. Brezbarvni del neobremenjene duše, ki deluje na osnovi inpliciranih doživkov, delov doživetij, magičnih trenutkov, katere dojamem samo tam, v določenih, nepredvidljivih okoliščinah.

Kompleksnost projekta, od začetka do konca, je osnova. Logisitika, z vsemi znankami in neznankami, je del igre. Uspeha ali neuspeha, v nekem, ne nepomembnem smislu, preživetja. Oblačila, vsa oprema, hrana, zavetje...v pravem času, ki nikoli ni enak, pravilno pripravljeni strogo načrtno, dovoljujejo nadaljevanje. Upoštevanje razmer s podlago trenutnega stanja, fizičnega in psihičnega, jasna odločitev, ne vedno lahka, spremeni pot, njen čas in njen cilj. Brez pomoči kogarkoli. Ker kogarkoli enostavno ni. Sam. Tam nekje, med snegom in auroro, sam svoj bog. Nobenih krivulj, nobenega blefa. Če si, si, če ne ukrepaš, lahko tudi nisi. Tega cmoka ne smem pojesti. Mora ostati v grlu. Do konca, kjerkoli že bo.

Vmes pa ego z nevidnim črnilom v matrico nedodelane osebnosti zapisuje občutke, kakršnih pač ne doživim nikjer drugje. Borbe moči in negativnih misli zmrzujejo. In odmrznejo v toploti optimizma. Ampak drsečega. Na zavedanju, da je glavni cilj OBSTAJATI. Živeti.

Živeti močneje, s spoznanji iskanj ter odgovorov, skritih v beli tišini Aljaske.

Zato!

Bill je dejal:

"...zato, da najdemo razpoke v sebi. Ko se vrnemo domov, jih lažje zakrpamo. Ker so jasne, čiste. Potem pa se naslednje leto zopet vrnemo, da ugotovimo, kako nam je to uspelo!"

sobota, 06. marec 2010

Kako in zakaj?

Ko si skoraj osem let življenja in tri četrtine zadnjega leta podrediš nekemu CILJU, ga v svoji globini (ali plitkosti) premlevaš v neskončnost, pa ti na KONCU ne uspe, dojameš (ali pa tudi ne), da krematorij duše prebavi vse, čisto vse, kar vanj postaviš. Z in breZ svoje volje.
Videl sem pekel, tako pričakovano odprto okno, in ga brez besed, z zadnjimi močmi zaprl.
Za vedno?
Kakopak!

Zreli otroci in sivi lasje so le opomin, ki ga zlahka spregledaš, ko iz vesolja opazuješ ČAS, ki ni tako relativen kot pravijo fiziki. Niso upoštevali faktorja UMA.
Čas teče, enostavno teče, v krogu.
Res, v neskončnem.

O vzrokih zato ne razpredam.
Vse povedano.
Dejstva in posledice. FACTS!

Zgodilo se je jutro, 28. februarja 2010.
Konstantno napete vizije skoraj zrelega ovna so bruhnile v svoje šeste porodne popadke. Umirjeno, v pričakovanju bolečine, v pričakovanju rojstva, ne splava, kot vedno.

Začelo se je gladko, lahko rečem "by book".
Razmere za porod so bile idealne, izkušenj dovolj, prisotnih preveč. Umikam se v samico, ker hočem opraviti sam. Filozofi na kolesih so spredaj in zdravniki peš so zadaj.
Napetost, ki je ni, upada s svetlobo dneva. Čutim.

Vem, sterilnost okolja je začasna. A tako paše, tako dobro dene. Izkoristim da pospešim. Ko nastopijo bolečine, bo drugače. Kot vedno.

Eter beline omamlja. Tabla opozarja.
Ali: "Nikoli ni tako kot se vidi, nikoli ni tako kot se sliši, nikoli ne bo tako kot je bilo, nikoli ne hvali dneva pred nočjo, nikoli ..."

Represija energije ne sovpada s temperaturo. Tudi ta je relativna.
Poleti je -5 stopinj grozno mraz, pozimi, tule, je to vroče. Če piha veter, zaščitim ušesa. Oči moram imeti odprte celo noč. Mnogo dlje, kot sem upal, mnogo dlje, kot sem upal.
Pomanjkanje spanja je moja jeba. Zajedla se je v kaos krčev, posula s snegom, in postala BIT.

Menjam temo.
Prividi nimajo nobene zveze z rojstvi. Menjam klasiko za skating. In padem. Jasno, polomim palico - vez med menoj in pulko, mojim potujočim domovanjem ... Kot predlani, kot ...
Ne me jebat ne pomaga. V milem vlažnem mrazu niti Duck Tape ne. Pol ure ja, potem popusti ... in tako 5X, dokler srebrnega lepljivega rešitelja ne zmanjka. OK. Kaj sedaj? Naprej brez pulke? Konec?
Ma ja, za vse se najde rešitev. Palice za klasiko, nekaj lukenj, karabina in upanje. Deluje. Kot deluje.

Noč dolgih pričakovanj se sprevrže v moro ponavljajočih se gibov, opremljeno s krči.
Čakanje na luč, na zapik. Ki nastopi poooozno, zjutraj ob 5:20. It is, what it is.

Zahtevam spanje. NE DOBIM GA. Hočem hrano, ne morem. Ostane le naprej. V nov dan. Drugi, od pričakovanih triindvajsetih (kao). Snežiti preneha v posmeh. V milino sončnega vzhoda, v darilo. For fun. Začasno.

Navidezno napolnjene baterije ženejo motor do viška, s prekomernimi obrati. Za dizel, jasno, prehitro. "Cesta" je zasnežena in ozka, pot pa enolično dolga.

Modro postaja sivo in belo izgublja belino. Difuzno potratni koraki so vse težji, bolečine v rokah, križu in nogah, zabeljeni s pomanjkanjem spanja, meglijo realnost. Na kratko, zjeban sem!

Teža bremen je večplastna. Delujoča hkrati, ubijajoča.
Breme na pulki ni enako bremenu v glavi, ni enako teži izodrinjenega novozapadlega snega. Je enako MUKA.

V poznem popoldnevu najdem pristan. Skwentna. Nucam spanje. Stik z realnostjo. Kam krmarim, komu zaupam, v kaj verjamem? Potrebujem čistega vina.
Na pol uspešno, sredi noči, v sneg, brez kozarca v roki. Iščem vibracije, ki sem jih vsako leto tako močno čutil, hočem ven ...
Njet! Je krivo vreme, prokleta fronta, sem to Jaz, morda Vi?

Ne razmišljam o Zmagi. Niti o porazu. Borim se s svojimi vlakni, ki so napeta, tako napeta, da imam občutek, da jih bo z naslednjim odrivom raztrgalo. Po dveh dneh? Fuck Raje!!!
Ne me jebat, kdorkoli si že!!! Hrepenim po nasmehu v sebi, po soncu v megli. Pa samo bluzim, bluzim, bluzim ... v prazno sivino. Zakaj ne uživam? Kaj me trepeta?
Kje so tiste stezice, ki so včasih bile???

Nato nastopi stanje otrplosti. To sem čakal. Ponavadi je bila to nirvana, tokrat ... še vedno JEBA. Vem, dobro vem, da sem fizično močnejši kot kdajkoli. Vedel sem, da tudi psihično.
Zakaj prekleto zdaj ne najdem vozla?
Ga je zapadel sneg. Moker sneg in žeja, neustavljiva potreba po vodi?

Pijem, pijem, jem, pijem, jem, pijem, pijem, jem sneg (tako prijetno je mrzel) zalit z elektroliti, pijem ... grem občasno scat - in znova isto.
Balansiranje z energijo postane edina nuja. Do kam in kako? Že kako!

Tule se začne dogajanje, ki ga ne bom opisal.
Ključno, vsaj tako mislim, za to, da tole pišem mnooogo prezgodaj.
V zgodbo vstopa ...

Nato prebavne težave. Driska, slabost, driska ...
Pitje ne uspeva nadomestiti izlitja. Vidim kazalo goriva. Se ve kam kaže.
Upam na črpalko za vogalom, upam na glas, vpijem v noč: Pa ne me jebat!

Posmeh dneva (glej sliko zgoraj). Trenutek. Vem, tule ima prste vmes Ruth. Njena blaznost sončnih vzhodov je tako močna, da narava tudi tukaj nima moči. Moja ljuba, najlepša hvala!
Kaj pa potem? Kaj pa cel dan?

Eno samo sranje. Tekoče in belo. Tableti s čokolado, napitek na silo, driska in boj.
Gazim belo cesto, potegnjeno v nasmeh. Sam svoj hibrid.

Višje in višje, naporneje in težje. Tu sem bil že štirikrat. Tu sem petič.
O mati moja, v kaj si me rodila?
Hočem, hočem, hočem, zmorem, bom, vem ... buta, trga, joče, hrepeni.
Počasi ugaša?

O ne, ne ne! Ne dam se.
Ne driski, niti teži, zarezani v pas in gležnje. Zaupam sebi, verjamem v sanje!
Prosim veter, da odžene grahaste golobe na jug, zakopano karmo z vsakim korakom držim pred nosom. Kljub vsemu. Zato!

Puntilla.
Jem, serjem, spim (kao), črpam, HOČEM. (ne ščijem)
Čez goro, čez hrib, čez Rainy Pass. Navzgor in nato navzdol, v notranjost, v samo nov, naslednji dan.
Ura je 1 ponoči. Odmeglim z občutkom svežine. Namišljenim.
Planet zemlja je koordinata, ki se na GPS-u ne prižiga, če stojiš na njeni točki. Kjerkoli.
Korakam v noč. In počasi ugašam. Kot sveča.
Dogaja se nadaljevanje, o katerem nisem že prej, do točke, ko ...
Pol koraka naprej=cela večnost=NEMOGOČE!
Trese me vročina, trese me nemoč, trese me POTRES.
PODZAVESTEN OBRAT.
Notranji perverznež je obrnil voz proti volji svojega gospodarja. On že ve ZAKAJ.
JAZ TUDI!

Spremljevalci