sobota, 06. marec 2010

Kako in zakaj?

Ko si skoraj osem let življenja in tri četrtine zadnjega leta podrediš nekemu CILJU, ga v svoji globini (ali plitkosti) premlevaš v neskončnost, pa ti na KONCU ne uspe, dojameš (ali pa tudi ne), da krematorij duše prebavi vse, čisto vse, kar vanj postaviš. Z in breZ svoje volje.
Videl sem pekel, tako pričakovano odprto okno, in ga brez besed, z zadnjimi močmi zaprl.
Za vedno?
Kakopak!

Zreli otroci in sivi lasje so le opomin, ki ga zlahka spregledaš, ko iz vesolja opazuješ ČAS, ki ni tako relativen kot pravijo fiziki. Niso upoštevali faktorja UMA.
Čas teče, enostavno teče, v krogu.
Res, v neskončnem.

O vzrokih zato ne razpredam.
Vse povedano.
Dejstva in posledice. FACTS!

Zgodilo se je jutro, 28. februarja 2010.
Konstantno napete vizije skoraj zrelega ovna so bruhnile v svoje šeste porodne popadke. Umirjeno, v pričakovanju bolečine, v pričakovanju rojstva, ne splava, kot vedno.

Začelo se je gladko, lahko rečem "by book".
Razmere za porod so bile idealne, izkušenj dovolj, prisotnih preveč. Umikam se v samico, ker hočem opraviti sam. Filozofi na kolesih so spredaj in zdravniki peš so zadaj.
Napetost, ki je ni, upada s svetlobo dneva. Čutim.

Vem, sterilnost okolja je začasna. A tako paše, tako dobro dene. Izkoristim da pospešim. Ko nastopijo bolečine, bo drugače. Kot vedno.

Eter beline omamlja. Tabla opozarja.
Ali: "Nikoli ni tako kot se vidi, nikoli ni tako kot se sliši, nikoli ne bo tako kot je bilo, nikoli ne hvali dneva pred nočjo, nikoli ..."

Represija energije ne sovpada s temperaturo. Tudi ta je relativna.
Poleti je -5 stopinj grozno mraz, pozimi, tule, je to vroče. Če piha veter, zaščitim ušesa. Oči moram imeti odprte celo noč. Mnogo dlje, kot sem upal, mnogo dlje, kot sem upal.
Pomanjkanje spanja je moja jeba. Zajedla se je v kaos krčev, posula s snegom, in postala BIT.

Menjam temo.
Prividi nimajo nobene zveze z rojstvi. Menjam klasiko za skating. In padem. Jasno, polomim palico - vez med menoj in pulko, mojim potujočim domovanjem ... Kot predlani, kot ...
Ne me jebat ne pomaga. V milem vlažnem mrazu niti Duck Tape ne. Pol ure ja, potem popusti ... in tako 5X, dokler srebrnega lepljivega rešitelja ne zmanjka. OK. Kaj sedaj? Naprej brez pulke? Konec?
Ma ja, za vse se najde rešitev. Palice za klasiko, nekaj lukenj, karabina in upanje. Deluje. Kot deluje.

Noč dolgih pričakovanj se sprevrže v moro ponavljajočih se gibov, opremljeno s krči.
Čakanje na luč, na zapik. Ki nastopi poooozno, zjutraj ob 5:20. It is, what it is.

Zahtevam spanje. NE DOBIM GA. Hočem hrano, ne morem. Ostane le naprej. V nov dan. Drugi, od pričakovanih triindvajsetih (kao). Snežiti preneha v posmeh. V milino sončnega vzhoda, v darilo. For fun. Začasno.

Navidezno napolnjene baterije ženejo motor do viška, s prekomernimi obrati. Za dizel, jasno, prehitro. "Cesta" je zasnežena in ozka, pot pa enolično dolga.

Modro postaja sivo in belo izgublja belino. Difuzno potratni koraki so vse težji, bolečine v rokah, križu in nogah, zabeljeni s pomanjkanjem spanja, meglijo realnost. Na kratko, zjeban sem!

Teža bremen je večplastna. Delujoča hkrati, ubijajoča.
Breme na pulki ni enako bremenu v glavi, ni enako teži izodrinjenega novozapadlega snega. Je enako MUKA.

V poznem popoldnevu najdem pristan. Skwentna. Nucam spanje. Stik z realnostjo. Kam krmarim, komu zaupam, v kaj verjamem? Potrebujem čistega vina.
Na pol uspešno, sredi noči, v sneg, brez kozarca v roki. Iščem vibracije, ki sem jih vsako leto tako močno čutil, hočem ven ...
Njet! Je krivo vreme, prokleta fronta, sem to Jaz, morda Vi?

Ne razmišljam o Zmagi. Niti o porazu. Borim se s svojimi vlakni, ki so napeta, tako napeta, da imam občutek, da jih bo z naslednjim odrivom raztrgalo. Po dveh dneh? Fuck Raje!!!
Ne me jebat, kdorkoli si že!!! Hrepenim po nasmehu v sebi, po soncu v megli. Pa samo bluzim, bluzim, bluzim ... v prazno sivino. Zakaj ne uživam? Kaj me trepeta?
Kje so tiste stezice, ki so včasih bile???

Nato nastopi stanje otrplosti. To sem čakal. Ponavadi je bila to nirvana, tokrat ... še vedno JEBA. Vem, dobro vem, da sem fizično močnejši kot kdajkoli. Vedel sem, da tudi psihično.
Zakaj prekleto zdaj ne najdem vozla?
Ga je zapadel sneg. Moker sneg in žeja, neustavljiva potreba po vodi?

Pijem, pijem, jem, pijem, jem, pijem, pijem, jem sneg (tako prijetno je mrzel) zalit z elektroliti, pijem ... grem občasno scat - in znova isto.
Balansiranje z energijo postane edina nuja. Do kam in kako? Že kako!

Tule se začne dogajanje, ki ga ne bom opisal.
Ključno, vsaj tako mislim, za to, da tole pišem mnooogo prezgodaj.
V zgodbo vstopa ...

Nato prebavne težave. Driska, slabost, driska ...
Pitje ne uspeva nadomestiti izlitja. Vidim kazalo goriva. Se ve kam kaže.
Upam na črpalko za vogalom, upam na glas, vpijem v noč: Pa ne me jebat!

Posmeh dneva (glej sliko zgoraj). Trenutek. Vem, tule ima prste vmes Ruth. Njena blaznost sončnih vzhodov je tako močna, da narava tudi tukaj nima moči. Moja ljuba, najlepša hvala!
Kaj pa potem? Kaj pa cel dan?

Eno samo sranje. Tekoče in belo. Tableti s čokolado, napitek na silo, driska in boj.
Gazim belo cesto, potegnjeno v nasmeh. Sam svoj hibrid.

Višje in višje, naporneje in težje. Tu sem bil že štirikrat. Tu sem petič.
O mati moja, v kaj si me rodila?
Hočem, hočem, hočem, zmorem, bom, vem ... buta, trga, joče, hrepeni.
Počasi ugaša?

O ne, ne ne! Ne dam se.
Ne driski, niti teži, zarezani v pas in gležnje. Zaupam sebi, verjamem v sanje!
Prosim veter, da odžene grahaste golobe na jug, zakopano karmo z vsakim korakom držim pred nosom. Kljub vsemu. Zato!

Puntilla.
Jem, serjem, spim (kao), črpam, HOČEM. (ne ščijem)
Čez goro, čez hrib, čez Rainy Pass. Navzgor in nato navzdol, v notranjost, v samo nov, naslednji dan.
Ura je 1 ponoči. Odmeglim z občutkom svežine. Namišljenim.
Planet zemlja je koordinata, ki se na GPS-u ne prižiga, če stojiš na njeni točki. Kjerkoli.
Korakam v noč. In počasi ugašam. Kot sveča.
Dogaja se nadaljevanje, o katerem nisem že prej, do točke, ko ...
Pol koraka naprej=cela večnost=NEMOGOČE!
Trese me vročina, trese me nemoč, trese me POTRES.
PODZAVESTEN OBRAT.
Notranji perverznež je obrnil voz proti volji svojega gospodarja. On že ve ZAKAJ.
JAZ TUDI!

četrtek, 04. marec 2010

Zla usoda

Raje je pravkar sporočil, da je moral odnehati. Zdelala ga je bolezen, prebavne motnje, in je popolnoma dehidriral. Pa res nima sreče. Srečno pot domov Raje.

Puntilla Lake 266 km

Prvi tekmovalci, kolesarji so prišli na cilj 350 milj dolgega maratona. Nekateri mislijo dlje. Seveda Raje. Uspešno je premagal morda najtežjo etapo in prispel na četro kontrolno točko pri Puntilla Lake. Tako je za njim 266 km poti, kar pomeni, da vsak dan premaga skoraj 90 km. Etapa je bila res težka, saj je za 60 km porabil celih 14 ur. Je precej toplo, po sliki sodeč pa primankuje snega. Upajmo, da bodo naprej snežne razmere ugodnejše.

sreda, 03. marec 2010

Fingerlake 208 km

Raje je prišel na tretjo kontrolno točko (Fingerlake), kjer je kar dolgo počival (11 ur). Morda je čakal, da zasneži.
Začelo je namreč snežiti in na poti do Puntille je zapadlo okoli 15 cm snega. Pot je verjetno zelo težka, dva sta zopet odstopila zaradi težav z nogami, dva pa sta se po poti izgubila.

torek, 02. marec 2010

Shell Lake

Končno smo dobili novo informacijo, da je šel Raje mimo Shell Lakea, ki se nahaja 32 km pred tretjo kontrolno točko - Fingerlake. Izgleda da so go pozabili zabeležiti na drugi kontrolni točki Skwentna. To smo si oddahnili... Do sedaj sta odstopila že dva tekmovalca.

ponedeljek, 01. marec 2010

Yentna 93 km

Rajko se je ob 8:15 zjutraj odpravil iz prve kontrolne točke - Yentna Station. Pred njim je 52 km ravninskega del do Skwentne. Vodilni Pete Basinger (sicer nosilec rekorda do McGratha) pa je že zapustil tretjo kontrolno točko Shell Lake...

ŠTART


In so se podali na pot. 28 kolesarjev, 15 peš in 1 s tekaškimi smučmi - naš Raje. Pogoji na štartu so nekoliko oteženi zaradi sneženja, a tega si je naš tekač samo želel, saj naj bi na nekaterih delih proge snega letos celo primanjkovalo. Prvi kolesar je že prispel na prvo kontrolno točko v Yentna Station.

Nekaj slik iz letošnjega štarta.

Držimo pesti!!!!

Spremljevalci