Kjer takšnih ptic ne bo videti, niti slišati.
Sem miren.
In čakam.
četrtek, 23. februar 2012
Umirjanje
torek, 21. februar 2012
Paketi
Nakupovanja. Letos je bilo se težje. Cene so v primerjavi s predlani polovico višje. Z omejenim budžetom nabavit vse za na pot, je bilo raziskovalno delo v neprijaznem okolju. Mal se je bilo treba prilagodit, spremenit taktiko, zategnit pas, pa je.
Devet paketov danes odnesem na pošto in res jih želim v naslednjem mesecu odpret!
Sicer pa je Anchorage lepo zasut v belo.
Od danes naprej bo teh umikov vedno več.
nedelja, 19. februar 2012
Flaj na Aljasko
Tole potovanje pa je bilo posebno.
Še preden sem odfrčal z Brnika, me je Ruth obvestila o nesreči v rastlinjaku. Potem stavka v Frankfurtu, let prestavljen ... Dobre vile Adrie Airways so me prebukirale v Amsterdam, kjer sem šprintal in jedva ujel letalo za Huston. Huston je v Texasu. Seveda se moji prtljagi ni tako zelo mudilo. Eno uro sem iskal informacijo, katero od dveh predvidenih letov za Anchorage je moje. Nobeno! Tik pred zdajci so ugotovili, da moram najprej v Seatle, potem pa naprej. Američani na letalu ne dajejo hrane, čeprav let traja sedem ur. No, dajo, če kupiš. Gorenjc pa kupi!? Ja, pa kaj še. Voda je zastonj.
V bistvu sem srečno prispel. Po 28 urah. Brez prtljage, zmatran, neprespan ...
Ob pol dveh ponoči sem zalegel. Zaman. Čez pol ure sem šel v prvi šoping. Na srečo so ta velike štacune odprte 24 ur na dan.
Sedajle se dela noč. Prtljago imam, oči pa težke. Spakiral in na pošti oddal tri pakete, popil 1,3 litra čaja, jest pa ne morem. Spat še ne smem, sicer bom pokonci sredi noči. Mišice so pa v redu. Hoja do in po štacunah je odsmrknila posledice letečega sedenja.
Vreme? Jasno, ponoči -10, podnevi -5. Kako prijetno. Dokler traja.
Tolk za uvod. Vi kar spite naprej. Jaz bom pa potem, ko boste vstali.
V reSnici je Amerika za nami!
10 ur, tule na Aljaski.
Še preden sem odfrčal z Brnika, me je Ruth obvestila o nesreči v rastlinjaku. Potem stavka v Frankfurtu, let prestavljen ... Dobre vile Adrie Airways so me prebukirale v Amsterdam, kjer sem šprintal in jedva ujel letalo za Huston. Huston je v Texasu. Seveda se moji prtljagi ni tako zelo mudilo. Eno uro sem iskal informacijo, katero od dveh predvidenih letov za Anchorage je moje. Nobeno! Tik pred zdajci so ugotovili, da moram najprej v Seatle, potem pa naprej. Američani na letalu ne dajejo hrane, čeprav let traja sedem ur. No, dajo, če kupiš. Gorenjc pa kupi!? Ja, pa kaj še. Voda je zastonj.
V bistvu sem srečno prispel. Po 28 urah. Brez prtljage, zmatran, neprespan ...
Ob pol dveh ponoči sem zalegel. Zaman. Čez pol ure sem šel v prvi šoping. Na srečo so ta velike štacune odprte 24 ur na dan.
Sedajle se dela noč. Prtljago imam, oči pa težke. Spakiral in na pošti oddal tri pakete, popil 1,3 litra čaja, jest pa ne morem. Spat še ne smem, sicer bom pokonci sredi noči. Mišice so pa v redu. Hoja do in po štacunah je odsmrknila posledice letečega sedenja.
Vreme? Jasno, ponoči -10, podnevi -5. Kako prijetno. Dokler traja.
Tolk za uvod. Vi kar spite naprej. Jaz bom pa potem, ko boste vstali.
V reSnici je Amerika za nami!
10 ur, tule na Aljaski.
nedelja, 15. januar 2012
Odštevanje
Še mesec in dva dni do odhoda.
Sem pripravljen? So napake prejšnjih odprav upoštevane? Je glava naštelana?
Ja. Zaenkrat gre vse po načrtu. Ki sem ga dober mesec nazaj spremenil. Peš sem zamenjal v smuči in peš. Zakaj?
Sem pripravljen? So napake prejšnjih odprav upoštevane? Je glava naštelana?
Ja. Zaenkrat gre vse po načrtu. Ki sem ga dober mesec nazaj spremenil. Peš sem zamenjal v smuči in peš. Zakaj?
Kot prvo, tek na smučeh je v meni, je del mene. Če bi bil ta del kolesar, bi šel s kolesom. Pa ni. Je tekač. V teku na smučeh enostavno uživam. Tudi na Aljaski. Dokler se ne pojavijo problemi. Suh sneg v hudem mrazu na primer. Ko smučka ne drsi, ko kljub globokem minusu znoj šprica kristale. Ko je čas, da obujem Icebuge,
zmanjšam porabo, obremenitev in neobremenjen s hitrostjo, s časom, zakorakam naprej. Naprej. Peš in (ali) s smučmi, ni važno. Šteje edino cilj. Ki pa je pot, katere konec, cilj, je le del poti. Hudimano dolge. Do neke mere poznane, a vsakič drugačne. Vedno nastopijo težave na katere ne računaš. In od uspešnega reševanja le-teh, pa tudi od sreče, je odvisen seštevek preguranih kilometrov.
Kot drugo. Ne vem zakaj, ampak po dolgih urah pešačenja, me začnejo boleti meča. Pa ne malo, niti ne začasno. Zato mi je jasno, da bi mi v štirih tednih, kolikor računam da bom rabil do Noma, prej ali slej odklenkalo. Ko stopim na smuči, zanimivo, bolečina izgine. Kot terapija. Če počivam, ostane, če tečem, izgine. Idealno. Z zakaji se ne obremenjujem. Važno da deluje.
Kljub vsemu sem obutvi posvetil nemalo časa in tudi denarja - nakupi različnih idej. Iščem detajle, iščem rešitve, ki bi bolečino izginile. Pri tem mi pomaga Emil iz Pinstepa . Posebni vložki za posebne namene. Noge so hvaležne.
Še en mesec za detajle. In spisek ni kratek.
petek, 18. november 2011
Ponavljam:
Še tri mesece. Ure, ujete med hrepenenji, željami, utrujenostjo, treningi z voljo in tistimi brez, bodo v devetdesetih dneh izpuhtele v belo. S pred devetimi leti označenim ciljem.
Ki pa je 'samo' končni cilj. In ta ni najpomembnejši. Res hudo zaželjen, vendar skrit v predvidljivih oblekah občutkov, spremljevalcev poti od predzačetka do konca. Vse vmes, med začetkom in koncem, je tisto, kar mi daje moč, energijo in smisel.
Zakaj?
Iz začetnega hrepenenja doseči Nome, podkrepljenega z željo priti tja čim hitreje, se je v šestih poskusih izluščil kristal bistva. Brezbarvni del neobremenjene duše, ki deluje na osnovi inpliciranih doživkov, delov doživetij, magičnih trenutkov, katere dojamem samo tam, v določenih, nepredvidljivih okoliščinah.
Kompleksnost projekta, od začetka do konca, je osnova. Logisitika, z vsemi znankami in neznankami, je del igre. Uspeha ali neuspeha, v nekem, ne nepomembnem smislu, preživetja. Oblačila, vsa oprema, hrana, zavetje...v pravem času, ki nikoli ni enak, pravilno pripravljeni strogo načrtno, dovoljujejo nadaljevanje. Upoštevanje razmer s podlago trenutnega stanja, fizičnega in psihičnega, jasna odločitev, ne vedno lahka, spremeni pot, njen čas in njen cilj. Brez pomoči kogarkoli. Ker kogarkoli enostavno ni. Sam. Tam nekje, med snegom in auroro, sam svoj bog. Nobenih krivulj, nobenega blefa. Če si, si, če ne ukrepaš, lahko tudi nisi. Tega cmoka ne smem pojesti. Mora ostati v grlu. Do konca, kjerkoli že bo.
Vmes pa ego z nevidnim črnilom v matrico nedodelane osebnosti zapisuje občutke, kakršnih pač ne doživim nikjer drugje. Borbe moči in negativnih misli zmrzujejo. In odmrznejo v toploti optimizma. Ampak drsečega. Na zavedanju, da je glavni cilj OBSTAJATI. Živeti.
Živeti močneje, s spoznanji iskanj ter odgovorov, skritih v beli tišini Aljaske.
Zato!
Bill je dejal:
"...zato, da najdemo razpoke v sebi. Ko se vrnemo domov, jih lažje zakrpamo. Ker so jasne, čiste. Potem pa se naslednje leto zopet vrnemo, da ugotovimo, kako nam je to uspelo!"
Ki pa je 'samo' končni cilj. In ta ni najpomembnejši. Res hudo zaželjen, vendar skrit v predvidljivih oblekah občutkov, spremljevalcev poti od predzačetka do konca. Vse vmes, med začetkom in koncem, je tisto, kar mi daje moč, energijo in smisel.
Iz začetnega hrepenenja doseči Nome, podkrepljenega z željo priti tja čim hitreje, se je v šestih poskusih izluščil kristal bistva. Brezbarvni del neobremenjene duše, ki deluje na osnovi inpliciranih doživkov, delov doživetij, magičnih trenutkov, katere dojamem samo tam, v določenih, nepredvidljivih okoliščinah.
Kompleksnost projekta, od začetka do konca, je osnova. Logisitika, z vsemi znankami in neznankami, je del igre. Uspeha ali neuspeha, v nekem, ne nepomembnem smislu, preživetja. Oblačila, vsa oprema, hrana, zavetje...v pravem času, ki nikoli ni enak, pravilno pripravljeni strogo načrtno, dovoljujejo nadaljevanje. Upoštevanje razmer s podlago trenutnega stanja, fizičnega in psihičnega, jasna odločitev, ne vedno lahka, spremeni pot, njen čas in njen cilj. Brez pomoči kogarkoli. Ker kogarkoli enostavno ni. Sam. Tam nekje, med snegom in auroro, sam svoj bog. Nobenih krivulj, nobenega blefa. Če si, si, če ne ukrepaš, lahko tudi nisi. Tega cmoka ne smem pojesti. Mora ostati v grlu. Do konca, kjerkoli že bo.
Vmes pa ego z nevidnim črnilom v matrico nedodelane osebnosti zapisuje občutke, kakršnih pač ne doživim nikjer drugje. Borbe moči in negativnih misli zmrzujejo. In odmrznejo v toploti optimizma. Ampak drsečega. Na zavedanju, da je glavni cilj OBSTAJATI. Živeti.
Živeti močneje, s spoznanji iskanj ter odgovorov, skritih v beli tišini Aljaske.
Zato!
Bill je dejal:
"...zato, da najdemo razpoke v sebi. Ko se vrnemo domov, jih lažje zakrpamo. Ker so jasne, čiste. Potem pa se naslednje leto zopet vrnemo, da ugotovimo, kako nam je to uspelo!"
sobota, 6. marec 2010
Kako in zakaj?
Ko si skoraj osem let življenja in tri četrtine zadnjega leta podrediš nekemu CILJU, ga v svoji globini (ali plitkosti) premlevaš v neskončnost, pa ti na KONCU ne uspe, dojameš (ali pa tudi ne), da krematorij duše prebavi vse, čisto vse, kar vanj postaviš. Z in breZ svoje volje.
Videl sem pekel, tako pričakovano odprto okno, in ga brez besed, z zadnjimi močmi zaprl.
Za vedno?
Kakopak!
Zreli otroci in sivi lasje so le opomin, ki ga zlahka spregledaš, ko iz vesolja opazuješ ČAS, ki ni tako relativen kot pravijo fiziki. Niso upoštevali faktorja UMA.
Čas teče, enostavno teče, v krogu.
Res, v neskončnem.
O vzrokih zato ne razpredam.
Zgodilo se je jutro, 28. februarja 2010.
Konstantno napete vizije skoraj zrelega ovna so bruhnile v svoje šeste porodne popadke. Umirjeno, v pričakovanju bolečine, v pričakovanju rojstva, ne splava, kot vedno.
Začelo se je gladko, lahko rečem "by book".
Razmere za porod so bile idealne, izkušenj dovolj, prisotnih preveč. Umikam se v samico, ker hočem opraviti sam. Filozofi na kolesih so spredaj in zdravniki peš so zadaj.
Napetost, ki je ni, upada s svetlobo dneva. Čutim.
Vem, sterilnost okolja je začasna. A tako paše, tako dobro dene. Izkoristim da pospešim. Ko nastopijo bolečine, bo drugače. Kot vedno.
Eter beline omamlja. Tabla opozarja.
Videl sem pekel, tako pričakovano odprto okno, in ga brez besed, z zadnjimi močmi zaprl.
Za vedno?
Kakopak!
Zreli otroci in sivi lasje so le opomin, ki ga zlahka spregledaš, ko iz vesolja opazuješ ČAS, ki ni tako relativen kot pravijo fiziki. Niso upoštevali faktorja UMA.Čas teče, enostavno teče, v krogu.
Res, v neskončnem.
O vzrokih zato ne razpredam.Vse povedano.
Dejstva in posledice. FACTS!
Zgodilo se je jutro, 28. februarja 2010.Konstantno napete vizije skoraj zrelega ovna so bruhnile v svoje šeste porodne popadke. Umirjeno, v pričakovanju bolečine, v pričakovanju rojstva, ne splava, kot vedno.
Začelo se je gladko, lahko rečem "by book".Razmere za porod so bile idealne, izkušenj dovolj, prisotnih preveč. Umikam se v samico, ker hočem opraviti sam. Filozofi na kolesih so spredaj in zdravniki peš so zadaj.
Napetost, ki je ni, upada s svetlobo dneva. Čutim.
Vem, sterilnost okolja je začasna. A tako paše, tako dobro dene. Izkoristim da pospešim. Ko nastopijo bolečine, bo drugače. Kot vedno.
Eter beline omamlja. Tabla opozarja. Ali: "Nikoli ni tako kot se vidi, nikoli ni tako kot se sliši, nikoli ne bo tako kot je bilo, nikoli ne hvali dneva pred nočjo, nikoli ..."
Represija energije ne sovpada s temperaturo. Tudi ta je relativna.
Poleti je -5 stopinj grozno mraz, pozimi, tule, je to vroče. Če piha veter, zaščitim ušesa. Oči moram imeti odprte celo noč. Mnogo dlje, kot sem upal, mnogo dlje, kot sem upal.
Pomanjkanje spanja je moja jeba. Zajedla se je v kaos krčev, posula s snegom, in postala BIT.
Menjam temo. 
Noč dolgih pričakovanj se sprevrže v moro ponavljajočih se gibov, opremljeno s krči.
Čakanje na luč, na zapik. Ki nastopi poooozno, zjutraj ob 5:20. It is, what it is.
Zahtevam spanje. NE DOBIM GA. Hočem hrano, ne morem. Ostane le naprej. V nov dan. Drugi, od pričakovanih triindvajsetih (kao). Snežiti preneha v posmeh. V milino sončnega vzhoda, v darilo. For fun. Začasno.
Navidezno napolnjene baterije ženejo motor do viška, s prekomernimi obrati. Za dizel, jasno, prehitro. "Cesta" je zasnežena in ozka, pot pa enolično dolga.
Modro postaja sivo in belo izgublja belino. Difuzno potratni koraki so vse težji, bolečine v rokah, križu in nogah, zabeljeni s pomanjkanjem spanja, meglijo realnost. Na kratko, zjeban sem!
Teža bremen je večplastna. Delujoča hkrati, ubijajoča.
Breme na pulki ni enako bremenu v glavi, ni enako teži izodrinjenega novozapadlega snega. Je enako MUKA.
V poznem popoldnevu najdem pristan. Skwentna. Nucam spanje. Stik z realnostjo. Kam krmarim, komu zaupam, v kaj verjamem? Potrebujem čistega vina.
Na pol uspešno, sredi noči, v sneg, brez kozarca v roki. Iščem vibracije, ki sem jih vsako leto tako močno čutil, hočem ven ...
Njet! Je krivo vreme, prokleta fronta, sem to Jaz, morda Vi?
Ne razmišljam o Zmagi. Niti o porazu. Borim se s svojimi vlakni, ki so napeta, tako napeta, da imam občutek, da jih bo z naslednjim odrivom raztrgalo. Po dveh dneh? Fuck Raje!!!
Ne me jebat, kdorkoli si že!!! Hrepenim po nasmehu v sebi, po soncu v megli. Pa samo bluzim, bluzim, bluzim ... v prazno sivino. Zakaj ne uživam? Kaj me trepeta?
Kje so tiste stezice, ki so včasih bile???
Nato nastopi stanje otrplosti. To sem čakal. Ponavadi je bila to nirvana, tokrat ... še vedno JEBA. Vem, dobro vem, da sem fizično močnejši kot kdajkoli. Vedel sem, da tudi psihično.
Zakaj prekleto zdaj ne najdem vozla?
Ga je zapadel sneg. Moker sneg in žeja, neustavljiva potreba po vodi?
Pijem, pijem, jem, pijem, jem, pijem, pijem, jem sneg (tako prijetno je mrzel) zalit z elektroliti, pijem ... grem občasno scat - in znova isto.
Balansiranje z energijo postane edina nuja. Do kam in kako? Že kako!
Tule se začne dogajanje, ki ga ne bom opisal.
Ključno, vsaj tako mislim, za to, da tole pišem mnooogo prezgodaj.
Represija energije ne sovpada s temperaturo. Tudi ta je relativna.Poleti je -5 stopinj grozno mraz, pozimi, tule, je to vroče. Če piha veter, zaščitim ušesa. Oči moram imeti odprte celo noč. Mnogo dlje, kot sem upal, mnogo dlje, kot sem upal.
Pomanjkanje spanja je moja jeba. Zajedla se je v kaos krčev, posula s snegom, in postala BIT.
Menjam temo. Prividi nimajo nobene zveze z rojstvi. Menjam klasiko za skating. In padem. Jasno, polomim palico - vez med menoj in pulko, mojim potujočim domovanjem ... Kot predlani, kot ...
Ne me jebat ne pomaga. V milem vlažnem mrazu niti Duck Tape ne. Pol ure ja, potem popusti ... in tako 5X, dokler srebrnega lepljivega rešitelja ne zmanjka. OK. Kaj sedaj? Naprej brez pulke? Konec?
Ma ja, za vse se najde rešitev. Palice za klasiko, nekaj lukenj, karabina in upanje. Deluje. Kot deluje.
Noč dolgih pričakovanj se sprevrže v moro ponavljajočih se gibov, opremljeno s krči.Čakanje na luč, na zapik. Ki nastopi poooozno, zjutraj ob 5:20. It is, what it is.
Zahtevam spanje. NE DOBIM GA. Hočem hrano, ne morem. Ostane le naprej. V nov dan. Drugi, od pričakovanih triindvajsetih (kao). Snežiti preneha v posmeh. V milino sončnega vzhoda, v darilo. For fun. Začasno.
Navidezno napolnjene baterije ženejo motor do viška, s prekomernimi obrati. Za dizel, jasno, prehitro. "Cesta" je zasnežena in ozka, pot pa enolično dolga.
Modro postaja sivo in belo izgublja belino. Difuzno potratni koraki so vse težji, bolečine v rokah, križu in nogah, zabeljeni s pomanjkanjem spanja, meglijo realnost. Na kratko, zjeban sem!
Teža bremen je večplastna. Delujoča hkrati, ubijajoča.Breme na pulki ni enako bremenu v glavi, ni enako teži izodrinjenega novozapadlega snega. Je enako MUKA.
V poznem popoldnevu najdem pristan. Skwentna. Nucam spanje. Stik z realnostjo. Kam krmarim, komu zaupam, v kaj verjamem? Potrebujem čistega vina.Na pol uspešno, sredi noči, v sneg, brez kozarca v roki. Iščem vibracije, ki sem jih vsako leto tako močno čutil, hočem ven ...
Njet! Je krivo vreme, prokleta fronta, sem to Jaz, morda Vi?
Ne razmišljam o Zmagi. Niti o porazu. Borim se s svojimi vlakni, ki so napeta, tako napeta, da imam občutek, da jih bo z naslednjim odrivom raztrgalo. Po dveh dneh? Fuck Raje!!!Ne me jebat, kdorkoli si že!!! Hrepenim po nasmehu v sebi, po soncu v megli. Pa samo bluzim, bluzim, bluzim ... v prazno sivino. Zakaj ne uživam? Kaj me trepeta?
Kje so tiste stezice, ki so včasih bile???
Nato nastopi stanje otrplosti. To sem čakal. Ponavadi je bila to nirvana, tokrat ... še vedno JEBA. Vem, dobro vem, da sem fizično močnejši kot kdajkoli. Vedel sem, da tudi psihično.Zakaj prekleto zdaj ne najdem vozla?
Ga je zapadel sneg. Moker sneg in žeja, neustavljiva potreba po vodi?
Pijem, pijem, jem, pijem, jem, pijem, pijem, jem sneg (tako prijetno je mrzel) zalit z elektroliti, pijem ... grem občasno scat - in znova isto.Balansiranje z energijo postane edina nuja. Do kam in kako? Že kako!
Tule se začne dogajanje, ki ga ne bom opisal.Ključno, vsaj tako mislim, za to, da tole pišem mnooogo prezgodaj.
V zgodbo vstopa ...
Nato prebavne težave. Driska, slabost, driska ...
Pitje ne uspeva nadomestiti izlitja. Vidim kazalo goriva. Se ve kam kaže.
Upam na črpalko za vogalom, upam na glas, vpijem v noč: Pa ne me jebat!
Posmeh dneva (glej sliko zgoraj). Trenutek. Vem, tule ima prste vmes Ruth. Njena blaznost sončnih vzhodov je tako močna, da narava tudi tukaj nima moči. Moja ljuba, najlepša hvala!
Nato prebavne težave. Driska, slabost, driska ...Pitje ne uspeva nadomestiti izlitja. Vidim kazalo goriva. Se ve kam kaže.
Upam na črpalko za vogalom, upam na glas, vpijem v noč: Pa ne me jebat!
Posmeh dneva (glej sliko zgoraj). Trenutek. Vem, tule ima prste vmes Ruth. Njena blaznost sončnih vzhodov je tako močna, da narava tudi tukaj nima moči. Moja ljuba, najlepša hvala!Kaj pa potem? Kaj pa cel dan?
Eno samo sranje. Tekoče in belo. Tableti s čokolado, napitek na silo, driska in boj.
Gazim belo cesto, potegnjeno v nasmeh. Sam svoj hibrid.
Višje in višje, naporneje in težje. Tu sem bil že štirikrat. Tu sem petič.
O mati moja, v kaj si me rodila?
Hočem, hočem, hočem, zmorem, bom, vem ... buta, trga, joče, hrepeni.
Eno samo sranje. Tekoče in belo. Tableti s čokolado, napitek na silo, driska in boj.Gazim belo cesto, potegnjeno v nasmeh. Sam svoj hibrid.
Višje in višje, naporneje in težje. Tu sem bil že štirikrat. Tu sem petič.O mati moja, v kaj si me rodila?
Hočem, hočem, hočem, zmorem, bom, vem ... buta, trga, joče, hrepeni.
Počasi ugaša?
O ne, ne ne! Ne dam se.
Ne driski, niti teži, zarezani v pas in gležnje. Zaupam sebi, verjamem v sanje!
Prosim veter, da odžene grahaste golobe na jug, zakopano karmo z vsakim korakom držim pred nosom. Kljub vsemu. Zato!
Puntilla.
O ne, ne ne! Ne dam se.Ne driski, niti teži, zarezani v pas in gležnje. Zaupam sebi, verjamem v sanje!
Prosim veter, da odžene grahaste golobe na jug, zakopano karmo z vsakim korakom držim pred nosom. Kljub vsemu. Zato!
Puntilla. Jem, serjem, spim (kao), črpam, HOČEM. (ne ščijem)
Čez goro, čez hrib, čez Rainy Pass. Navzgor in nato navzdol, v notranjost, v samo nov, naslednji dan.
Ura je 1 ponoči. Odmeglim z občutkom svežine. Namišljenim.
Planet zemlja je koordinata, ki se na GPS-u ne prižiga, če stojiš na njeni točki. Kjerkoli.
Korakam v noč. In počasi ugašam. Kot sveča.
Dogaja se nadaljevanje, o katerem nisem že prej, do točke, ko ...
Pol koraka naprej=cela večnost=NEMOGOČE!
Trese me vročina, trese me nemoč, trese me POTRES.
PODZAVESTEN OBRAT.
Notranji perverznež je obrnil voz proti volji svojega gospodarja. On že ve ZAKAJ.
JAZ TUDI!
četrtek, 4. marec 2010
Zla usoda
Raje je pravkar sporočil, da je moral odnehati. Zdelala ga je bolezen, prebavne motnje, in je popolnoma dehidriral. Pa res nima sreče. Srečno pot domov Raje.
Puntilla Lake 266 km
Prvi tekmovalci, kolesarji so prišli na cilj 350 milj dolgega maratona. Nekateri mislijo dlje. Seveda Raje. Uspešno je premagal morda najtežjo etapo in prispel na četro kontrolno točko pri Puntilla Lake. Tako je za njim 266 km poti, kar pomeni, da vsak dan premaga skoraj 90 km. Etapa je bila res težka, saj je za 60 km porabil celih 14 ur. Je precej toplo, po sliki sodeč pa primankuje snega. Upajmo, da bodo naprej snežne razmere ugodnejše.
sreda, 3. marec 2010
Fingerlake 208 km
Raje je prišel na tretjo kontrolno točko (Fingerlake), kjer je kar dolgo počival (11 ur). Morda je čakal, da zasneži.
Začelo je namreč snežiti in na poti do Puntille je zapadlo okoli 15 cm snega. Pot je verjetno zelo težka, dva sta zopet odstopila zaradi težav z nogami, dva pa sta se po poti izgubila.
Začelo je namreč snežiti in na poti do Puntille je zapadlo okoli 15 cm snega. Pot je verjetno zelo težka, dva sta zopet odstopila zaradi težav z nogami, dva pa sta se po poti izgubila.
torek, 2. marec 2010
Shell Lake
Končno smo dobili novo informacijo, da je šel Raje mimo Shell Lakea, ki se nahaja 32 km pred tretjo kontrolno točko - Fingerlake. Izgleda da so go pozabili zabeležiti na drugi kontrolni točki Skwentna. To smo si oddahnili... Do sedaj sta odstopila že dva tekmovalca.
ponedeljek, 1. marec 2010
Yentna 93 km
Rajko se je ob 8:15 zjutraj odpravil iz prve kontrolne točke - Yentna Station. Pred njim je 52 km ravninskega del do Skwentne. Vodilni Pete Basinger (sicer nosilec rekorda do McGratha) pa je že zapustil tretjo kontrolno točko Shell Lake...
ŠTART
In so se podali na pot. 28 kolesarjev, 15 peš in 1 s tekaškimi smučmi - naš Raje. Pogoji na štartu so nekoliko oteženi zaradi sneženja, a tega si je naš tekač samo želel, saj naj bi na nekaterih delih proge snega letos celo primanjkovalo. Prvi kolesar je že prispel na prvo kontrolno točko v Yentna Station.
Nekaj slik iz letošnjega štarta.
Držimo pesti!!!!
nedelja, 28. februar 2010
Pred
Odštevalec tule levo malo laže. Na pot se podam ob polnoči po vašem času.
Miha bo spremljal in objavljal dogajanje na tem blogu. Lahko pa direktno spremljate TULE. Zraven najdete še Message board, kjer lahko navržete kaj spodbudnega.
Sem in tja bom upam lahko pogledal in mogoče sam kaj napisal.
Tako.
S seboj bom vzel vsako pozitivno misel, v posebnem predalu tiste od mojih, predvsem moje Pie. Najlepša hvala za vse komentarje. Napisane in tiste mišljene.
Nisem odgovarjal, sprejel in zaužil pa s srcem.
Še nekaj misli dveh velikanov, ki sta mi jih pred dvema letoma podarila prijatelja:
Ni pomembno da zmagam,
a pomembno je, da sem pristen!
Ni pomembno, da uspem,
a pomembno je, da se izkažem vrednega svetlobi,
ki je v meni!
A.Lincoln
Proces vsako potovanje spremeni v niz majhnih korakov,
ki jih naredim drugega za drugim,
da dosežem cilj.
Proces presega čas,
stoji na trdnih temeljih skrbne priprave
in pooseblja zaupanje v moje razvijajojoče se možnosti.
D.Millman
Miha bo spremljal in objavljal dogajanje na tem blogu. Lahko pa direktno spremljate TULE. Zraven najdete še Message board, kjer lahko navržete kaj spodbudnega.
Sem in tja bom upam lahko pogledal in mogoče sam kaj napisal.
Tako.
S seboj bom vzel vsako pozitivno misel, v posebnem predalu tiste od mojih, predvsem moje Pie. Najlepša hvala za vse komentarje. Napisane in tiste mišljene.
Nisem odgovarjal, sprejel in zaužil pa s srcem.
Še nekaj misli dveh velikanov, ki sta mi jih pred dvema letoma podarila prijatelja:
Ni pomembno da zmagam,
a pomembno je, da sem pristen!
Ni pomembno, da uspem,
a pomembno je, da se izkažem vrednega svetlobi,
ki je v meni!
A.Lincoln
Proces vsako potovanje spremeni v niz majhnih korakov,
ki jih naredim drugega za drugim,
da dosežem cilj.
Proces presega čas,
stoji na trdnih temeljih skrbne priprave
in pooseblja zaupanje v moje razvijajojoče se možnosti.
D.Millman
sobota, 27. februar 2010
Še dva dni
Nič. Počasi se bo treba zabubit. Vse je pripravljeno, vse na svojem mestu. Res sem čisto prazen. Tudi brez besed. Brez filozofije. Enostavno IN.
Mogoče jutri, ali tik pred startom, v nedeljo, izbruham zadnje odpadke. Grem kar spat. Cao!
Mogoče jutri, ali tik pred startom, v nedeljo, izbruham zadnje odpadke. Grem kar spat. Cao!
petek, 26. februar 2010
Anchorage - četrtek
Zima se je vrnila z vetrom. V 6h urah je zapadlo 25 cm snega. Potrebnega. Če je seveda padal tudi 100 km severneje. Močno upam.
Obljubljeni počitek sem prestavil na jutri. In pojutrišnjem.Takega razgovora enostavno ne gre zamuditi.
Mladi šolarčki so imeli športni dan. Pa kaj če sneži!?Saj je zima. In so na Aljaski. Malo ognja, čaja, vpitja na pretek ...
Čisto normalen pojav.
Res upam, da je fronta pobelila ono stran hribov. Sicer bom pešačil. Na suho.No ja, bo kar bo. Tako ali drugače.
četrtek, 25. februar 2010
Anchorage - sreda
Bil je prekrasen dan. Pet ur po progah okoli mesta. Urejenih, da se reče. Je letelo k' svina ...Bo čez en teden vsaj približno tako? Pa jade. O ratrakih in mestu ne bo sledov. Bo čisto drugače, mnogo počasneje, mnogo naporneje, mnogo lepše.
Letos je mestnih losov na vsakem koraku.Ko ga takole srečaš, na varni razdalji čakaš, da se njegova visokost odloči nadaljevati po gozdu ...
Idila, kaj?
Ja, smo pač na Aljaski.Lepe pozdrave vsem!
Naročite se na:
Objave (Atom)