ALJASKA - IDITAROD TRAIL INVITATIONAL

Odštevanje

2012-01-15T07:06:00.000+01:00

Še mesec in dva dni do odhoda.
Sem pripravljen? So napake prejšnjih odprav upoštevane? Je glava naštelana?
Ja. Zaenkrat gre vse po načrtu. Ki sem ga dober mesec nazaj spremenil. Peš sem zamenjal v smuči in peš. Zakaj?

Kot prvo, tek na smučeh je v meni, je del mene. Če bi bil ta del kolesar, bi šel s kolesom. Pa ni. Je tekač. V teku na smučeh enostavno uživam. Tudi na Aljaski. Dokler se ne pojavijo problemi. Suh sneg v hudem mrazu na primer. Ko smučka ne drsi, ko kljub globokem minusu znoj šprica kristale. Ko je čas, da obujem Icebuge,

zmanjšam porabo, obremenitev in neobremenjen s hitrostjo, s časom, zakorakam naprej. Naprej. Peš in (ali) s smučmi, ni važno. Šteje edino cilj. Ki pa je pot, katere konec, cilj, je le del poti. Hudimano dolge. Do neke mere poznane, a vsakič drugačne. Vedno nastopijo težave na katere ne računaš. In od uspešnega reševanja le-teh, pa tudi od sreče, je odvisen seštevek preguranih kilometrov.

Kot drugo. Ne vem zakaj, ampak po dolgih urah pešačenja, me začnejo boleti meča. Pa ne malo, niti ne začasno. Zato mi je jasno, da bi mi v štirih tednih, kolikor računam da bom rabil do Noma, prej ali slej odklenkalo. Ko stopim na smuči, zanimivo, bolečina izgine. Kot terapija. Če počivam, ostane, če tečem, izgine. Idealno. Z zakaji se ne obremenjujem. Važno da deluje.

Kljub vsemu sem obutvi posvetil nemalo časa in tudi denarja - nakupi različnih idej. Iščem detajle, iščem rešitve, ki bi bolečino izginile. Pri tem mi pomaga Emil iz Pinstepa . Posebni vložki za posebne namene. Noge so hvaležne.

Še en mesec za detajle. In spisek ni kratek.

Ponavljam:

2011-11-18T17:13:00.000+01:00

Še tri mesece. Ure, ujete med hrepenenji, željami, utrujenostjo, treningi z voljo in tistimi brez, bodo v devetdesetih dneh izpuhtele v belo. S pred devetimi leti označenim ciljem.

Ki pa je 'samo' končni cilj. In ta ni najpomembnejši. Res hudo zaželjen, vendar skrit v predvidljivih oblekah občutkov, spremljevalcev poti od predzačetka do konca. Vse vmes, med začetkom in koncem, je tisto, kar mi daje moč, energijo in smisel.

Zakaj?

Iz začetnega hrepenenja doseči Nome, podkrepljenega z željo priti tja čim hitreje, se je v šestih poskusih izluščil kristal bistva. Brezbarvni del neobremenjene duše, ki deluje na osnovi inpliciranih doživkov, delov doživetij, magičnih trenutkov, katere dojamem samo tam, v določenih, nepredvidljivih okoliščinah.

Kompleksnost projekta, od začetka do konca, je osnova. Logisitika, z vsemi znankami in neznankami, je del igre. Uspeha ali neuspeha, v nekem, ne nepomembnem smislu, preživetja. Oblačila, vsa oprema, hrana, zavetje...v pravem času, ki nikoli ni enak, pravilno pripravljeni strogo načrtno, dovoljujejo nadaljevanje. Upoštevanje razmer s podlago trenutnega stanja, fizičnega in psihičnega, jasna odločitev, ne vedno lahka, spremeni pot, njen čas in njen cilj. Brez pomoči kogarkoli. Ker kogarkoli enostavno ni. Sam. Tam nekje, med snegom in auroro, sam svoj bog. Nobenih krivulj, nobenega blefa. Če si, si, če ne ukrepaš, lahko tudi nisi. Tega cmoka ne smem pojesti. Mora ostati v grlu. Do konca, kjerkoli že bo.

Vmes pa ego z nevidnim črnilom v matrico nedodelane osebnosti zapisuje občutke, kakršnih pač ne doživim nikjer drugje. Borbe moči in negativnih misli zmrzujejo. In odmrznejo v toploti optimizma. Ampak drsečega. Na zavedanju, da je glavni cilj OBSTAJATI. Živeti.

Živeti močneje, s spoznanji iskanj ter odgovorov, skritih v beli tišini Aljaske.

Zato!

Bill je dejal:

"...zato, da najdemo razpoke v sebi. Ko se vrnemo domov, jih lažje zakrpamo. Ker so jasne, čiste. Potem pa se naslednje leto zopet vrnemo, da ugotovimo, kako nam je to uspelo!"

Kako in zakaj?

2010-03-06T23:57:00.014+01:00

Ko si skoraj osem let življenja in tri četrtine zadnjega leta podrediš nekemu CILJU, ga v svoji globini (ali plitkosti) premlevaš v neskončnost, pa ti na KONCU ne uspe, dojameš (ali pa tudi ne), da krematorij duše prebavi vse, čisto vse, kar vanj postaviš. Z in breZ svoje volje.
Videl sem pekel, tako pričakovano odprto okno, in ga brez besed, z zadnjimi močmi zaprl.
Za vedno?
Kakopak!

Zreli otroci in sivi lasje so le opomin, ki ga zlahka spregledaš, ko iz vesolja opazuješ ČAS, ki ni tako relativen kot pravijo fiziki. Niso upoštevali faktorja UMA.
Čas teče, enostavno teče, v krogu.
Res, v neskončnem.

O vzrokih zato ne razpredam.

Vse povedano.

Dejstva in posledice. FACTS!

Zgodilo se je jutro, 28. februarja 2010.
Konstantno napete vizije skoraj zrelega ovna so bruhnile v svoje šeste porodne popadke. Umirjeno, v pričakovanju bolečine, v pričakovanju rojstva, ne splava, kot vedno.

Začelo se je gladko, lahko rečem "by book".
Razmere za porod so bile idealne, izkušenj dovolj, prisotnih preveč. Umikam se v samico, ker hočem opraviti sam. Filozofi na kolesih so spredaj in zdravniki peš so zadaj.
Napetost, ki je ni, upada s svetlobo dneva. Čutim.

Vem, sterilnost okolja je začasna. A tako paše, tako dobro dene. Izkoristim da pospešim. Ko nastopijo bolečine, bo drugače. Kot vedno.

Eter beline omamlja. Tabla opozarja.

Ali: "Nikoli ni tako kot se vidi, nikoli ni tako kot se sliši, nikoli ne bo tako kot je bilo, nikoli ne hvali dneva pred nočjo, nikoli ..."

Represija energije ne sovpada s temperaturo. Tudi ta je relativna.
Poleti je -5 stopinj grozno mraz, pozimi, tule, je to vroče. Če piha veter, zaščitim ušesa. Oči moram imeti odprte celo noč. Mnogo dlje, kot sem upal, mnogo dlje, kot sem upal.
Pomanjkanje spanja je moja jeba. Zajedla se je v kaos krčev, posula s snegom, in postala BIT.

Menjam temo.

Prividi nimajo nobene zveze z rojstvi. Menjam klasiko za skating. In padem. Jasno, polomim palico - vez med menoj in pulko, mojim potujočim domovanjem ... Kot predlani, kot ...

Ne me jebat ne pomaga. V milem vlažnem mrazu niti Duck Tape ne. Pol ure ja, potem popusti ... in tako 5X, dokler srebrnega lepljivega rešitelja ne zmanjka. OK. Kaj sedaj? Naprej brez pulke? Konec?

Ma ja, za vse se najde rešitev. Palice za klasiko, nekaj lukenj, karabina in upanje. Deluje. Kot deluje.

Noč dolgih pričakovanj se sprevrže v moro ponavljajočih se gibov, opremljeno s krči.
Čakanje na luč, na zapik. Ki nastopi poooozno, zjutraj ob 5:20. It is, what it is.

Zahtevam spanje. NE DOBIM GA. Hočem hrano, ne morem. Ostane le naprej. V nov dan. Drugi, od pričakovanih triindvajsetih (kao). Snežiti preneha v posmeh. V milino sončnega vzhoda, v darilo. For fun. Začasno.

Navidezno napolnjene baterije ženejo motor do viška, s prekomernimi obrati. Za dizel, jasno, prehitro. "Cesta" je zasnežena in ozka, pot pa enolično dolga.

Modro postaja sivo in belo izgublja belino. Difuzno potratni koraki so vse težji, bolečine v rokah, križu in nogah, zabeljeni s pomanjkanjem spanja, meglijo realnost. Na kratko, zjeban sem!

Teža bremen je večplastna. Delujoča hkrati, ubijajoča.
Breme na pulki ni enako bremenu v glavi, ni enako teži izodrinjenega novozapadlega snega. Je enako MUKA.

V poznem popoldnevu najdem pristan. Skwentna. Nucam spanje. Stik z realnostjo. Kam krmarim, komu zaupam, v kaj verjamem? Potrebujem čistega vina.
Na pol uspešno, sredi noči, v sneg, brez kozarca v roki. Iščem vibracije, ki sem jih vsako leto tako močno čutil, hočem ven ...
Njet! Je krivo vreme, prokleta fronta, sem to Jaz, morda Vi?

Ne razmišljam o Zmagi. Niti o porazu. Borim se s svojimi vlakni, ki so napeta, tako napeta, da imam občutek, da jih bo z naslednjim odrivom raztrgalo. Po dveh dneh? Fuck Raje!!!
Ne me jebat, kdorkoli si že!!! Hrepenim po nasmehu v sebi, po soncu v megli. Pa samo bluzim, bluzim, bluzim ... v prazno sivino. Zakaj ne uživam? Kaj me trepeta?
Kje so tiste stezice, ki so včasih bile???

Nato nastopi stanje otrplosti. To sem čakal. Ponavadi je bila to nirvana, tokrat ... še vedno JEBA. Vem, dobro vem, da sem fizično močnejši kot kdajkoli. Vedel sem, da tudi psihično.
Zakaj prekleto zdaj ne najdem vozla?
Ga je zapadel sneg. Moker sneg in žeja, neustavljiva potreba po vodi?

Pijem, pijem, jem, pijem, jem, pijem, pijem, jem sneg (tako prijetno je mrzel) zalit z elektroliti, pijem ... grem občasno scat - in znova isto.
Balansiranje z energijo postane edina nuja. Do kam in kako? Že kako!

Tule se začne dogajanje, ki ga ne bom opisal.
Ključno, vsaj tako mislim, za to, da tole pišem mnooogo prezgodaj.

V zgodbo vstopa ...

Nato prebavne težave. Driska, slabost, driska ...
Pitje ne uspeva nadomestiti izlitja. Vidim kazalo goriva. Se ve kam kaže.
Upam na črpalko za vogalom, upam na glas, vpijem v noč: Pa ne me jebat!

Posmeh dneva (glej sliko zgoraj). Trenutek. Vem, tule ima prste vmes Ruth. Njena blaznost sončnih vzhodov je tako močna, da narava tudi tukaj nima moči. Moja ljuba, najlepša hvala!

Kaj pa potem? Kaj pa cel dan?

Eno samo sranje. Tekoče in belo. Tableti s čokolado, napitek na silo, driska in boj.
Gazim belo cesto, potegnjeno v nasmeh. Sam svoj hibrid.

Višje in višje, naporneje in težje. Tu sem bil že štirikrat. Tu sem petič.
O mati moja, v kaj si me rodila?
Hočem, hočem, hočem, zmorem, bom, vem ... buta, trga, joče, hrepeni.

Počasi ugaša?

O ne, ne ne! Ne dam se.
Ne driski, niti teži, zarezani v pas in gležnje. Zaupam sebi, verjamem v sanje!
Prosim veter, da odžene grahaste golobe na jug, zakopano karmo z vsakim korakom držim pred nosom. Kljub vsemu. Zato!

Puntilla.

Jem, serjem, spim (kao), črpam, HOČEM. (ne ščijem)

Čez goro, čez hrib, čez Rainy Pass. Navzgor in nato navzdol, v notranjost, v samo nov, naslednji dan.

Ura je 1 ponoči. Odmeglim z občutkom svežine. Namišljenim.

Planet zemlja je koordinata, ki se na GPS-u ne prižiga, če stojiš na njeni točki. Kjerkoli.

Korakam v noč. In počasi ugašam. Kot sveča.

Dogaja se nadaljevanje, o katerem nisem že prej, do točke, ko ...

Pol koraka naprej=cela večnost=NEMOGOČE!

Trese me vročina, trese me nemoč, trese me POTRES.

PODZAVESTEN OBRAT.

Notranji perverznež je obrnil voz proti volji svojega gospodarja. On že ve ZAKAJ.

JAZ TUDI!

Zla usoda

2010-03-04T21:17:00.003+01:00

Raje je pravkar sporočil, da je moral odnehati. Zdelala ga je bolezen, prebavne motnje, in je popolnoma dehidriral. Pa res nima sreče. Srečno pot domov Raje.

Puntilla Lake 266 km

2010-03-04T19:09:00.004+01:00

Prvi tekmovalci, kolesarji so prišli na cilj 350 milj dolgega maratona. Nekateri mislijo dlje. Seveda Raje. Uspešno je premagal morda najtežjo etapo in prispel na četro kontrolno točko pri Puntilla Lake. Tako je za njim 266 km poti, kar pomeni, da vsak dan premaga skoraj 90 km. Etapa je bila res težka, saj je za 60 km porabil celih 14 ur. Je precej toplo, po sliki sodeč pa primankuje snega. Upajmo, da bodo naprej snežne razmere ugodnejše.

Fingerlake 208 km

2010-03-03T22:22:00.004+01:00

Raje je prišel na tretjo kontrolno točko (Fingerlake), kjer je kar dolgo počival (11 ur). Morda je čakal, da zasneži.
Začelo je namreč snežiti in na poti do Puntille je zapadlo okoli 15 cm snega. Pot je verjetno zelo težka, dva sta zopet odstopila zaradi težav z nogami, dva pa sta se po poti izgubila.

Shell Lake

2010-03-02T21:21:00.003+01:00

Končno smo dobili novo informacijo, da je šel Raje mimo Shell Lakea, ki se nahaja 32 km pred tretjo kontrolno točko - Fingerlake. Izgleda da so go pozabili zabeležiti na drugi kontrolni točki Skwentna. To smo si oddahnili... Do sedaj sta odstopila že dva tekmovalca.

Yentna 93 km

2010-03-01T22:05:00.002+01:00

Rajko se je ob 8:15 zjutraj odpravil iz prve kontrolne točke - Yentna Station. Pred njim je 52 km ravninskega del do Skwentne. Vodilni Pete Basinger (sicer nosilec rekorda do McGratha) pa je že zapustil tretjo kontrolno točko Shell Lake...

ŠTART

2010-03-01T08:51:00.005+01:00

In so se podali na pot. 28 kolesarjev, 15 peš in 1 s tekaškimi smučmi - naš Raje. Pogoji na štartu so nekoliko oteženi zaradi sneženja, a tega si je naš tekač samo želel, saj naj bi na nekaterih delih proge snega letos celo primanjkovalo. Prvi kolesar je že prispel na prvo kontrolno točko v Yentna Station.

Nekaj slik iz letošnjega štarta.

Držimo pesti!!!!

Pred

2010-02-28T01:50:00.005+01:00

Odštevalec tule levo malo laže. Na pot se podam ob polnoči po vašem času.
Miha bo spremljal in objavljal dogajanje na tem blogu. Lahko pa direktno spremljate TULE. Zraven najdete še Message board, kjer lahko navržete kaj spodbudnega.
Sem in tja bom upam lahko pogledal in mogoče sam kaj napisal.

Tako.
S seboj bom vzel vsako pozitivno misel, v posebnem predalu tiste od mojih, predvsem moje Pie. Najlepša hvala za vse komentarje. Napisane in tiste mišljene.
Nisem odgovarjal, sprejel in zaužil pa s srcem.

Še nekaj misli dveh velikanov, ki sta mi jih pred dvema letoma podarila prijatelja:

Ni pomembno da zmagam,
a pomembno je, da sem pristen!
Ni pomembno, da uspem,
a pomembno je, da se izkažem vrednega svetlobi,
ki je v meni!
A.Lincoln

Proces vsako potovanje spremeni v niz majhnih korakov,
ki jih naredim drugega za drugim,
da dosežem cilj.
Proces presega čas,
stoji na trdnih temeljih skrbne priprave
in pooseblja zaupanje v moje razvijajojoče se možnosti.
D.Millman

Še dva dni

2010-02-27T04:20:00.004+01:00

Nič. Počasi se bo treba zabubit. Vse je pripravljeno, vse na svojem mestu. Res sem čisto prazen. Tudi brez besed. Brez filozofije. Enostavno IN.
Mogoče jutri, ali tik pred startom, v nedeljo, izbruham zadnje odpadke. Grem kar spat. Cao!

Anchorage - četrtek

2010-02-26T00:27:00.006+01:00

Zima se je vrnila z vetrom. V 6h urah je zapadlo 25 cm snega. Potrebnega. Če je seveda padal tudi 100 km severneje. Močno upam.

Obljubljeni počitek sem prestavil na jutri. In pojutrišnjem.
Takega razgovora enostavno ne gre zamuditi.

Mladi šolarčki so imeli športni dan. Pa kaj če sneži!?
Saj je zima. In so na Aljaski. Malo ognja, čaja, vpitja na pretek ...

Čisto normalen pojav.

Res upam, da je fronta pobelila ono stran hribov. Sicer bom pešačil. Na suho.
No ja, bo kar bo. Tako ali drugače.

Anchorage - sreda

2010-02-25T00:52:00.004+01:00

Bil je prekrasen dan. Pet ur po progah okoli mesta. Urejenih, da se reče. Je letelo k' svina ...
Bo čez en teden vsaj približno tako? Pa jade. O ratrakih in mestu ne bo sledov. Bo čisto drugače, mnogo počasneje, mnogo naporneje, mnogo lepše.

Letos je mestnih losov na vsakem koraku.
Ko ga takole srečaš, na varni razdalji čakaš, da se njegova visokost odloči nadaljevati po gozdu ...

Idila, kaj?

Ja, smo pač na Aljaski.

Lepe pozdrave vsem!

Vizualno

2010-02-24T06:31:00.008+01:00

Takole je bilo danes v okolici največjega mesta na Aljaski.
-5C, eni pa v kratkih hlačah.
Seveda NOT ME!

Anchorage, 23. feb.

2010-02-23T15:01:00.003+01:00

Včerajšnji triurni tek na smučeh je iz od letenja okrnelih mišic izbil zabuhlost. Čisti užitek. Moram nabavit kabel za prenos slik, da dokažem.
Se že ohlaja. Vode, pravzaprav luže čez sneg (overflow), bodo postale led. V nedeljo, ob startu, pa napovedujejo sneg in rahlo otoplitev, do - 5C. Idealno. Smuči bodo tekle. In jaz z njimi. Komaj čakam. Upam, da me prej ne razžene!

Anchorage, 22. feb.

2010-02-22T13:30:00.006+01:00

Nakupovanje je težko opravilo. Sploh tu, v ZDA, kjer je vse predimenzionirano - tudi večina ljudi. Trgovine so ogromne, zato ponudba tudi, in najti med večinoma neokusnimi izdelki pravega, je počasen, utrujajoč proces. A nič ne pomaga. Če veš zakaj, gre lažje.
Cene so tudi tu narasle. Za slabih 800$ robe sem dvakrat spravil v nahrbtnik in v dve vrečki. Pretežno hrana, litijeve baterije in nekaj dodatkov. Bo treba šparat. Na dnevni prehrani.

Vreme?
Trenutno -4 C, oblačno. Ura je pol 4h zjutraj. Od jutri naprej ohladitve do - 23 ponoči in -15 čez dan in vmes sneg. Torej ta pravo. Upam da res, ker trenutno po informacijah organizatorja na začetnem delu proge prevladuje overflow. Voda do gležnjev in čez. Najslabše, kar mora bit. Ampak je še cel teden, se ne obremenjujem. Počakajmo na soboto.

Danes zaključim s paketi. Pošljem jih v McGrath, Ruby, Galeno, Kaltag, Unalakleet, Shaktoolik, Koyuk, Elim, Golovin in White Mountain. Na svoje ime in majke mi, dvignil jih bom!
Popoldan pa na smuči.

ANCHORAGE, 21. feb.

2010-02-21T15:09:00.004+01:00

Vse bližje. Ne samo časovno, miselno, tudi fizično. Spet tu, Anchorage, v dobrem starem B&B. Lastnica Irene, sotrpini, hladilnik, ista soba, vse enako, kot vsa leta doslej. Pogoj za sproščenost, občutek domačnosti negira napetost, ki bo iz dneva v dan hujša.
Rok, edino tebe pa tu pogrešam! V dveh dneh bo tu deset Italijanov, Erik Johnson pa jaz. Letos bo zajebancijo zamenjala meditacija.
Projekt NOME je do sedaj potekal gladko. Razen poškodbe pete, ki je ni več, se je vse izteklo po načrtih. Ostane le še bistvo, še tri poglavja:
- logistika - nabava hrane in ostalega, pakiranje, pošiljanje po pošti;
- čiščenje - praznenje podstrešne, uravnavanje, osredotočenje glave na Eno;
- Nome.

Ja, devetnajsturni flaj in časovna razlika me tokrat nista potolkla. Brez težav sem prešvercal salamo in zaseko. Domača energija je najboljša ...
Spanje, polno sanj, me je nagradilo. Jutranji čaj tudi. Pripravljen na šoping.

Pakiranje

2010-02-19T04:05:00.003+01:00

Zadnji dan pred odhodom je namenjen pakiranju.
Opreme je dovolj, pravzaprav preveč. Vsak kos nekaj tehta. Vsak ima svoj namen, a nekaj bo treba pustiti doma. Zaenkrat bom vlekel:

SPALKA Sir Joseph 2,9 kg
Therma rest 0,4 kg
KUHINJA komplet 1,5 kg
hrana 0,5 kg
MAŽE 0,1 kg
OČALA 0,1 kg
rez. deli, baterije 0,3 kg
kape, rokavice 0,84 kg
nogavice 2 kom 0,2 kg
čevlji IceBug 1 kg
Overflow škornji 1,1 kg
anorak 0,3 kg
hlače dryshell 0,21 kg
puh spalni čevlji 0,15 kg
spodnje perilo 0,46 kg
puli dryshell 3x 0,95 kg
puhovka 0,76 kg
hlače Sir Joseph 0,55 kg
brezrokavnik 0,3 kg
neopren 0,7 kg
termos flaša 1,1 kg
primaloft bunda 0,64 kg
šotor 1,7 kg
smuči - ATOMIC skate 1,1 kg
palice Swix 0,4 kg
pulka 2,5 kg
vreča - prevleka 0,6 kg
SKUPAJ: 18,6 kg

Na štartu jih bo 20. Malenkosti nanesejo. Plus 10 kg na sebi : voda, GPS, foto, hrana...
Ok. Jaz sem pripravljen. Jaz tudi.

Jutri ob 7h: Brnik - Pariz - Seattle - Anchorage.

Zadnji teden

2010-02-14T07:05:00.002+01:00

Po temeljih, zgrajenih do zime, stoji še konstrukcija. Čutim, trdna. Za popravke niti ni več časa.
V primerjavi s preteklimi leti sem treniral več. Predvsem več daljših treningov in počutim se odlično. Navznoter pa še kar gori. Strast, želja, pričakovanje. Bal sem se, da tega po toliko letih ne bo več. Pa je, in še kako.
Še dva treninga in dva dni pakiranja. Vizualizacija postaja vedno intenzivnejša, zato se počasi pod kožo naseljuje nemir, skoraj trema. Napet! Pripravljen na sprostitev.

Moje udeležbe

2010-01-29T04:56:00.007+01:00

2003
Zaradi pomanjkanja snega je bil štart prestavljen 500 km severneje, v Nenano. Do Noma 1200 km. Polno neznank za rookia (začetnika, gušterja), preveč opreme, veliko novega snega, viharji na Yukonu, -40 C... Dvanajst dni do Galene, 500 kilometrov. Natrgana ahilova tetiva.

2004
Izkušnje, še hujša želja... nova oprema, manj opreme, veliko več treninga (10 mesecev).Pot pa spet neznanka, štart po predpisih v Kniku, cilj seveda v Nomu, 1800 km. Do McGratha, cilja krajše tekme, 7 dni 3 ure, 560 km. Brez posebnih težav. Tam pa skupinska odločitev, zaradi pol metra novega snega in temeperatur pod -40C je nadaljevanje (380 km do naslednje kontrolne točke) prenevarno. Za pot se je odločil samo Tim Hewitt. In uspel. Doma sem zapadel v tritedensko depresijo. Kriza. Odločitev NIKOLI VEČ je zdržala dve leti.

2006

Teža opreme, pulka, hitrost napredovanja... razmišljanja med pripravami so me pripeljala do odločitve, da se na pot podam brez pulke, z 18 kilogramskim nahrbtnikom. Hitreje!?
Ja. Hitro, a kolena niso zdržala. Po treh dneh, 280 km, v Finger lakeu, sem krevsal samo še rikverc...Nikoli več, drugič.

2007
Pač. Bolezen imenovana Aljaska je neozdravljiva. Nazaj na pulko. Z novo idejo, pulka +nahrbtnik. Razporeditev teže je bila idealna a problem zmrzovanja vode v nahrbtniku se je pojavljal od prvih ur po štartu do četrtega dne, ko...(preberi). Rainy pass, 300 km.
Nikoli več, tretjič.

2008

Konec poletja so bili bolezenski znaki prehudi. Grem! Ista oprema, isti cilji, isti Raje. Dogajalo se je pa takole. In seveda NIKOLI VEČ, četrtič. Ki pa je zdržal do letos.

Torej, Aljaska šestič. Vse pluse in predvsem minuse preteklih odprav sem vrgel na papir, jih pošteno analiziral in jih upoštevam. Kaj me čaka letos vem približno. Veselim se samotnih dni in noči, hrepenim. In se bojim. Bojim se neznanega. Ki pride, ali pa tudi ne!

O ITI - Iditarod Trail Invitational

2010-01-15T07:22:00.005+01:00

Čas za šesti odhod se vse bolj bliža. Treningi vsak dan, zato o tem ne bi utrujal. Bom pa v naslednjem mesecu napisal (prepisal) nekaj dejstev, povezanih z mojo potjo:

Zgodovina
Pozimi leta 1925 je področje Noma in okolice prizdela epidemija davice. Ekonomsko izjemno močno in relativno gosto poseljeno področje, saj je imelo mesto Nome v času zlate mrzlice 25.000 prebivalcev, je bilo zelo slabo povezano s predeli južno od Yukona. Potrebna zdravila so prepeljali z najbolj običajnim lokalnim dostavnim sistemom - s pomočjo štafete (mreže) pasjih vpreg. Te so zdravilo pripeljale v Nomo v petih dneh in sedmih ura iz skoraj 1100 kilometrov oddaljenega mesteca Nenanah, severno od mesta Anchorage, ki pa je že premogel železniško povezavo z jugom.
Tradicijo so nadaljevali leta 1967, ko so priredili prvo dirko s pasjimi vpregami, ki so jo šele kasneje posvetili pogumu dvajsetih voznikov pasjih vpreg iz leta 1925. Zaradi lažje logistike in organizacije dirke so štart dirke prestavili iz Nenana v okolico jezera Knik, nekaj kilometrov severno od Anchoragea.
Zadnja leta se o tradiciji dirke lomijo kopja in pretaka precej črnila, saj nekateri trdijo, da je dirka posvečena vsem voznikom pasjih vpreg, ki so konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja tvorili razvejan sistem transporta s pasjimi vpregami (ATS - Alaskan Trail System) in ne le dvajsetim herojem iz leta 1925.
V osemdesetih se je tekmovanje razširilo s tremi novimi tekmovalnimi kategorijami. Pasjim vpregam so dodali še dirko na smučeh (Iditaski - 1983), tek (Iditashoe - 1986) ter kolesih (Iditabike - 1987). Skozi leta so se spreminjale smeri in razdalje tekmovalnih tras.
Danes je Iditarod 350 milj dolga organizirana dirka s pasjimi vpregami, motornimi sanmi, peš, s smučmi in na kolesu na razadalji Knik Lake - McGrath. A za nekatere je pravi cilj šele v Nomu, ki je od McGratha oddaljen še približno 750 milj. Na tem delu se organizator "umakne" iz dirke in nudi le najnujnejše (običajno samo informacije in reševanje v primeru nenadne spremembe vremena ali poškodb).
Medtem ko kolesarji, pešci in smučarji startajo stran od javnosti (ne pa medijev), se dirka s pasjimi vpregami običajno začne v Anchorageu s spektakularnim prologom po glavni ulici, z velikim slavjem in množico gledalcev.
Letos se dirka ITI prične 28. februarja. Organizator opozarja, da je letos potrebno imeti "dolge gate" saj je zima mrzla kot že dolgo ne (McGrath -44 stopinj, Knik Lake -25 stopinj ...).

Pravila
Pravila za tekmovalce so zelo preprosta, imajo devet točk in se razlikujejo glede kategorijo oziroma prevozno sredstvo. Na hitro bi jih lahko povzeli takole: končaj dirko v tisti kategoriji, v kateri si začel; med dirko ni dovoljena menjava koles, smuči ; med kontrolnimi točkami si lahko izbereš katerokoli pot; prepovedana je pomoč "od zunaj", vleka z motornimi sanmi in letalski prevozi med kontrolnimi točkami; spoštuj zasebno lastnino; ne puščaj smeti za sabo; odpadke in odvečno opremo odloži v vreče in jih pusti na označenih mestih; vreč z odpadki ne vračamo; nasmeh, pozdrav, hvala lepa in informacije so na kontrolnih točkah "skoraj" obvezni.

Bolje

2010-01-06T05:12:00.002+01:00

Težave s peto počasi izginjajo. Laser in vložki za čevlje pomagajo.
Do odhoda pa samo še slabih sedem tednov.
Zadnji ciklus treningov. Količina in še enkrat količina. Vsak dan od 3 do 12 ur, pride tudi 24, pa 30, pa... Iz fotelja se pač ne da priti daleč. Jest pa hočem daleč!

Plantarni fasciitis

2009-12-25T06:51:00.003+01:00

Količina je lahko ajsi. Tega se zavedam, upoštevam. Pa se je vseeno zgodilo. Fasal sem poškodbo pete - PLANTARNI FASCIITIS. Jutranja bolečina takoj po vstajanju je res kriza. Na srečo postane znosna že po nekaj minutah hoje. Ampak boli cel dan.
Kaj zdaj?
Rehabilitacija, jasno. Fizioterapija z laserejm, ultrazvokom, to bo že. Ampak priporočilo dvomesečnega do polletnega počitka...njak. Nemogoče.
Ni druge, kot prilagoditi treninge stanju. Nič več pohodov, teka. Pika. Na smučeh, ko bo spet mogoče (sneg), bodo obremenitve na peto majhne, zato bo šlo. Vmes pa kolo. Valjda. V takem vremenu, zima... Nekje moram staknit trenžer. Duhomorno vrtenje...groza.
Preveč sem vložil, preveč sem not, da bi se začel smilit samemu sebi. Problem pač, ne ravno enostaven, ki ga bom rešil. Pravočasno rešil!

Še javna zahvala novemu sponzorju :
JANEZ OBLAK s.p.
zavarovalno zastopanje

Treningi, oprema

2009-12-16T06:22:00.002+01:00

Končno spet pogoji. Dnevov pohodov v skoraj vročini je bilo preveč. Paše bluzit na smučeh, na starih terenih, po novem snegu.

December in januar sta meseca količine. In testiranja opreme. Nekaj novih oblačil in novih smuči, čevljev. Trenutno me navdušujejo smuči - Atomic Mountain G2 .

Niso tekmovalne, zato širše, a neverjetno lahke in udobne. Pravi užitek na brezpotjih. Po celcu in mehki podlagi so odlične. Upam, da se bodo obnesle tudi na ledu. Na koncu jih bom primerjal z Atomic Vasa Race G2 in se odločil. Imam še idejo za rešitev problema oprijema v trdem, zmrznjenem snegu, ko struktura G2 ne deluje optimalno. Ko bo izvedena, pokažem.

Čevlji Alpina ST 40 so še uganka. Topli so, udobni tudi, a po celodnevni uporabi čutim bolečino v petah. Probal bom z dodatnimi vložki in dvojnimi nogavicami. Upam, da se spoprijateljimo.

Čakam še na novo, posodobljeno pulko.

Odjuga

2009-11-17T05:48:00.002+01:00

Je bilo za pričakovati. Zgodnji sneg pobirajo sape z juga. Še bolj pa gozdarji. Moje sledi so preorali, splužili do blata. Podrtih smrek je za celo zimo. Samo upam lahko, da zapade tako kot lani, da se v gozdove vrne mir.
Od jutri do nedelje bom zato pridružen množici, ki lovi zadnje zaplate prvega snega na urejenih progah centra na Rudnem polju. Ostanejo še vedno hribi. In vlažne, kopne doline.
Snega vedno manj, volje vedno več!

Pohajkovanja

2009-11-07T04:33:00.003+01:00

Izkoriščam zgodnjo zimo na Pokljuki. Vsak dan, v glavnem v spremstvu snežink, pri najbolj neugodni temperaturi za mazanje smuči - nič stopinj celzija, stare 'kamen' dile namažem, zapnem in zagazim na nedolžne, 30 cm pokrite, gozdne ceste. To ni tek. Eno samo gaženje. Počasno, naporno a vseeno sproščujoče. Mehkoba snega je dvolična. Kolena in gležnji so ji hvaležni, mišice zaenkrat ne. Sprememba načina gibanja vključuje nove gibe, delo celega telesa. Zvečer je utrujenost temu primerna.
Vse bolj pazim na prehrano. Ne v smislu diete. V smislu zagotavljanja energije, povečana potreba po kompleksnih ogljikovih hidratih (testenine, riž, krompir, kruh, žganci...) in v smislu regeneracije. Takoj po treningu zaužijem čokoladno mleko (idealna kombinacija beljakovin in OH) ali regenaricijski napitek, pred spanjem pa dozo glutamina. Ker nisem poseben ljubitelj sadja, jedilnik dopolnjujem s svežimi zelenjavnimi sokovi, pomarančnim sokom, kalčki in predvsem govejim mesom - železo. Potem je tu še spanje, kljućni dejavnik uspešne regenaricije. Problem zgodnjega vstajanja enostavno zavijem v rjuhe ob osmih zvečer.

Prvi sneg

2009-11-04T05:16:00.004+01:00

Po ponedeljkovem sedemurnem treningu so kolena in mišice zahtevali spremembo. Prišla je belem. Sedaj ostaja le upanje, da se prikaže še mraz in pogoji za 100 obiskov Pokljuke bodo izpolnjeni.
Na koncu jo bom že sit. Ampak takrat bo glava že bližje severu.

Načrtovanje treningov

2009-10-30T05:27:00.003+01:00

Še 120 dni. Še dva ciklusa treningov.
Trening ultramaratona je specifičen. Moj pristop je načrtovan. Načrt narejen na osnovi teorije, ki sem jo pridobil na Fakulteti za šport in še več s sodelovanjem z Velpec Urošem, nekdanjim vrhunskim ultratriatloncem in sedanjim trenerjem slovenske moške biatlonske reprezentance.

Desetmesečni makrocicklus vsebuje štiri cikluse:

PRIPRAVLJALNI CIKLUS
16 TEDNOV
Začetna faza treniškega procesa. Postopno privajanje telesa na daljše obremenitve. Nizka intenzivnost, vsestranska sredstva treningov - tek, kolo, hoja v gore, pohodi, plavanje, moč...

BAZIČNI CIKLUS
12 TEDNOV
Postopno povečanje časa treningov. Nizka intenzivnost, vsestranska sredstva treningov, dodano rolkanje

RAZVOJNI CIKLUS
10 TEDNOV
Poudarek na dolgih treningih - od 3 do 12 ur, v drugi polovici ciklusa vključitev dvodnevnih, nočnih tur. Nizka intenzivnost, dodajanje višje intenzivnosti v sklopu treninga; pomen regeneracije, prehrane. Zmanjšanje števila treningov na kolesu, povečanje količine na rolkah, tek na smučeh, krplanje, turno smučanje.

SPECIALNI CIKLUS
8 TEDNOV
Dolgi treningi, večdnevni situacijski treningi. Poudarek na teku na smučeh s pulko. Testiranja opreme, spanje zunaj.

To je groba skica načrta. Poleg omenjenega je skrb za zdravje in prehrano ključnega pomena. Prav tako psihološka priprava. Na tako dolgih preizkušnjah je končni rezultat, če so telo, vreme in logistika optimalni, 90% pogojen z dogajanjem v glavi.

Sponzorji, donatorji

2009-10-20T05:05:00.005+02:00

Tudi logistika letos poteka drugače kot pri prejšnjih odpravah. Predvsem njen finančni del. Vedno, ampak res vedno, je ta del potekal stopnjevano do zadnnjih dni pred odhodom. Namesto umirjanja in koncentracije so brneli telefoni, po njih stresna prepričevanja in prošnje za izpolnitev obljub, vožnje, čakanja ... Ure namenjene za ključne treninge so se izgubljale v pričakovanjih evrov. Danes imam to poglavje zaključeno. Še tule, Vasco, Tomaž, najlepša hvala!

Letalska karta je v žepu. Tu mi vedno pomaga Tatjana iz podjetja Thaico. Ne samo ugodno, predvsem pravilno. Zaradi zgolj predvidenega dneva povratka in časa, ko na Aljaski poteka Iditarod, je v Anchorageu iskanje prostega mesta za povratek nemogoče. Tatjana mi uredi v nekaj urah. Ko so nekateri kolegi na let čakali tudi po štirinajst dni, sam nisem upal več kot tri.

Podobno je z opremo. Vse je pripravljeno, vse pravočasno. Testiranja bodo zato lahko popolna in časa za izboljšanje dovolj. Tu pa gre zahvala prijateljem, vsakoletnim sponzorjem: Tomažu iz Albatross fly, Roku iz Annapurne in Matjažu iz Koale.
Ugodno razmerje menjave dolar-evro pa tudi ni kar tako.
Tako. Ostane le še natančno štiri mesece do odhoda. Štiri mesece za trening.

Odštevanje, oprema

2009-10-15T05:06:00.004+02:00

Ni treba koledarja in prstov. Sodobna tehnologija je od hudiča. Samo poiskat je treba.

Čas teče. Pada enakomerno, neusmiljeno. Na meni je, da ga optimalno izkoristim.

Trenutno gre vse po načrtih.

Oprema se dopolnjuje. Večino imam že od prejšnjih let. Stvari, ki pa so se izkazale za pomanjkljive, slabe ali pa jih lahko izboljšam, pa menjam.

Na primer smuči. Z menoj gresta dva para. Klasik fantastik in kratke drsalne. Tokrat Atomic.

Klasične smuči: Atomic Vasa G2

Mazanje klasičnih smuči je bilo v ekstremno mrzlih pogojih vsakoletna težava. Na trgu so zadnja leta tekmovalne smuči s posebno "prime in drsi" strukturo. Podobno, kot jo izdelovalci uporabljajo pri rekreativnih modelih že desetletja. Le izboljšano, dodelano. Ne deluje v ledu. Za to pa še vedno obstaja 'ta zelen' klister.

Skating smuči, Atomic WC skate, bodo prišle prav na dolgih, ravninskih, trdih in ne premrzlih odsekih. Poleg hitrejšega gibanja (pa tudi večje porabe energije), sprememba tehnike blaženo vpliva na mišice. Večdnevno naprezanje in obremenjevanje istih mišičnih skupin vodi k vnetjem in poškodbam.

Ko bo pa mraz, zares mraz, ko sneg postane stiropor, takrat pa namesto smuči obujem čevlje. In to bo, glede na petletne izkušnje, po vsej verjetnosti obuvalo, ki ga bom najbolj uporabljal.

Icebug so zakon!

Še 141 dni

2009-10-10T04:55:00.003+02:00

Veliko ali malo?
Še 3379 ur. Od katerih jih bom okoli 700 porabil za trening, približno 20 za logistične priprave, 850 za spanje, ostalih 1809 pa za ostale obveznosti. Čudna statistika. Gledano na zastavljeni cilj malo manj čudna. S krajšanjem dnevov se treningi daljšajo. Časa za ostalo, predvsem posel, pa bo vedno manj. Na srečo (spet gledano s perspektive Aljaske), se delovni utrip v vrtnarstvu s pričetkom zime umiri. Takrat tudi um, ki pa v teh dneh na treningih beži v službo, v službi pa na treninge. Zajebana situcija. Rešljiva z zgodnjim vstajanjem in nenehnimi kompromisi.
Torej, veliko ali malo?
Vsekakor malo.
Pravzaprav veliko.

Kriza

2009-09-05T06:17:00.002+02:00

En teden nekakšnih počitnic me je iz fizične, pretransformiral v psihično sfero. Volja za trening je poniknila, bolje rečeno izpuhtela s poletno vročino. En teden zabušavanja ( pa vseeno ne popolnega) bo dovolj. Današnji dež je prinesel ohladitev. V hribe prvi, še ne ta zaresni, sneg. In predvčerajšnjim sem videl sokola selca.

Konec uvodnega ciklusa

2009-08-18T06:28:00.005+02:00

Tri mesece uvodnega ciklusa treningov je za mano. Namen, postopno pripraviti telo na dolge treninge, je dosežen. 91 ur, 980 km peš, na kolesu, rolkah in v teku, s počitki, ki so enakovredni del treningov, postopno na več, spremebe v prehrani... Vse klapa. Posledic borelije ne čutim, niti težav jemanja zdravil za odpravo težkih kovin.
V bazičnem ciklusu do začetka novembra planiram trenirati od 20 do 40 ur tedensko. Dolge ture v hribih, kolo, rolke,tek in moč. Nato čimprej na sneg.
Volja in želja sta močni. telo tudi.
Še 194 dni.

Medtem pa

2009-08-04T07:00:00.003+02:00

Bliža se konec uvodnega ciklusa treningov. Priprave telesa na dolge obremenitve.
Znakov borelije ni več. Počitim se optimalno. Za rešitev težav s težkimi kovinami potrebujem posebna zdravila, na katera še čakam. Zdravnik pravi, da naslednje tri mesece ne bom mogel, smel trenirat, da bo proces izločanja vplival na moč, počutje, psiho...in da na vsakega deluje drugače. Računam na to - drugače. Na to, da bom vseeno lahko gradil, jačal telo in voljo za expesdicijo v Nome. Minulega dela ne nameravam kar tako zavreči. Preveč je bilo znoja, preveč tišči ta POT.

Končno

2009-07-15T17:31:00.005+02:00

Hribi. Končno.
Ko vročina ubija nad 2000 metri prijetno hladen veter odnaša podaljšane delavnike, finančne luknje, prevare in podobno nesnago. Nazaj v dolino, v vesolje. Ka pa vem?

Vrtača
4:55 h

Počasi, počasi

2009-06-16T04:49:00.006+02:00

Ušel sem z mrhovišča.
Ne lovec. Mrhovina.
Obžrt do obisti, a ŽIV.
In lizanje ran je mimo. Čas za krepitev duše in telesa.
Postopoma in počasi. Načrtovano, prilagojeno.
Za pot.

Po pauzi

2009-04-10T04:50:00.003+02:00

Letošnja zima počasi brca v prazno.
Vrtenje v krogu doma, daleč od Aljaske, je bilo živčno. Bilo je potrebno.
Danes sem zdrav.
V meni spet žge. Kot hudič.
Vem zakaj.
In veselim se naslednje zime.

ALASKA IN MY MIND

2008-11-11T06:47:00.006+01:00

Iditarod trail invitational

2008-01-13T07:27:00.002+01:00

http://bonsajiblog.blogspot.com/2008/03/kratke-misli-o-kratki-poti.html

To je to!

2007-08-17T20:41:00.000+02:00

Senca, senca, hlad, hladilo, mraz. Nasprotja privlačijo. Tale vročina in morje so nasprotje. Mene in mojih skritih želja. Tega do sedaj, to tegale trenutka, ko svoje telo s karmo vred, tule na Pagu, prevračam na vse mogoče načine, nisem vedel. V senco, v hlad. V mraz.
Od doma sem prinesel Grif. Besede in slike za dušo. Ker le takole stegnenjen, čakajoč konca počitnic, preberem vsako črko, počasi jih sesam v začasne sanje, lahko najdem, česar doma zagotovo ne bi. Prijavnica, razpis:

FULDA CHALLENGE - ekstremna arktična avantura, Yucon - Kanada
Iščemo najboljše!
-50 stopinj celzij, ledeno hladni živci v snežnih metežih. preizkušnja za telo in material!
Prijavite se!
Podjetje Sava Tires d.o.o. išče kandidate...

Berem:

FULDA CHALLENGE - TEŽAVNO NI DOVOLJ TEŽAVNO
"Ozemlje Yukona, resnični kanadski sever, je ledeno prizorišče ekstremne polarne pustolovščine; FULDA Challenge. To je ogromno preskuševališče in velik izziv za vse tiste, ki iščejo ekstremne, izjemne situacije in izjemne razmere, za tiste, ki lahko premagajo nemogoče…"
Fulda Challenge je edinstven alpski športni dogodek, ki je nastal kot posledica Fuldinih izkušenj iz časa, ko je sponzorirala Yukon Quest (1997-1999), najzahtevnejšo pasjo dirko na svetu. Zamisel za Fulda Challenge se je porodila poleti 1999 – z namenom, da bi ustvarili športni dogodek, ki bi združeval spretnost pri vožnji in športne napore. Zaradi ekstremnih podnebnih razmer je bilo to ozemlje idealna lokacija za preskuševališče zimskih pnevmatik podjetja, prav tako pa je predstavljala izziv za preskus vzdržljivosti za atlete.
Ekipe s celega sveta pograbijo smuči,ledne cepine, dereze in se podajo v naporno športno pustolovščino v snegu. Vse od smučanja do plezanja po ledu predstavlja za navdušence za zimske športe ledenohladno vznemirjenje. Tudi tekmovalci, ki hrepenijo po hitrosti in pustolovščinah, niso razočarani. Bistveni vidik tekmovanja Fulda Challenge pa je vožnja. Vsaka ekipa približno pet ur na dan s svojim vozilom 4x4 krmari po ozemlju Yukona; ustavijo se samo, da se pomerijo v različnih alpskih in vzdržljivostnih disciplinah. Vsako vozilo je opremljeno s pnevmatikami iz Fuldinega zimskega asortimana, da je zagotovljena popolna varnost in visoka zmogljivost, ko se spopadajo s težkimi voznimi razmerami v Yukonu.
Spopad s temperaturo - 35oC je prava bitka z naravo, z njenimi nepredvidljivimi prvinami – in s svojim notranjim jazom. Udeleženci v teh polarnih razmerah vsak dan tekmujejo v številnih zastrašujočih disciplinah, od vožnje s sanmi z eskimskimi psi, plezanja po ledu, hoje s kepljami in smučanja, do vleke avtomobilov, menjave pnevmatik in smučanja po zmrznjeni vodi. To je samo nekaj primerov, s čim se bodo morali soočati tekmovalci . Namen vsakega izziva je preskusiti skrajne meje človekove in materialne zmogljivosti.

Ko mi pulz naraste samo od branja, ko mi Egon sporoča, da mu v mozaiku manjka vsaj en delček te avanture, ni vročine, ki bi ustavila dregetanje. Lok je napet. Smer je določena. Takoj napišem življenjepis in opis mojih športnih dejanj, izpolnim prijavnico, in z lahkoto čakam na odhod domov. Počutim se kot otroci, ki se brez vprašanj veselijo mojih skokov v vodo, igranja in smeha. Čutim izziv, čutim spremembo. Egon od zadovoljstva briše prah iz spodnjih polic, počasi navzgor.
Treningi, katerih pomanjkanje že več mesecev čuti telo, pričenjajo jutri. Že leta se prebujam pred soncem. Spet preobut v tekaške copate. Ob osemnajstem rojstnem dnevu mi je mami hotela podariti fička in plačati ure za izpit. Brez razmišljanja sem ji rekel:
"Mami, ti mi kupi samo ene fajn teniske ..."
Tu je imel prste vmes Egon, za katerega takrat sploh še nisem vedel. Ali je bil premajhen, mogoče premalo delaven, ali pa sem bil jaz še prezelen?

Nalednji meseci tega čarobnega leta 2000, bodo imeli cilj. Seveda če bom izbran. Verjamem da bom. Vem da bom. Čutim. Instinkt. Čisto druge vrste vročina mi v takih trenutkih sporoča:
"To je to!"

Morje, julij 2000

2007-08-15T06:00:00.000+02:00

Morje. Mučno prenašanje vročine z občasnim ohlajevanjem v vodi, ki je ne maram, opazovanje ljudi, ki jim je življenjski cilj vsakoletni dopust. Sončenje, pečenje na žaru in pijančevanje ob hrvaški glasbi, ki mi že od vekomaj dviguje lase, odslikavajo njihovo srečo. Mojo ne. Pa sem spet tu. Prilagodljivi oče treh otrok, ki rastejo prepočasi, z ženo ki vodo in sonce obožuje. V drugačnem smislu kot klasični turisti. Ona spi. Bere in spi. Sezona v vrtnariji jo izčrpa, posesa ji vso energijo, izprazni baterije. Ne baterije, akumulatorje. Včasih imam občutek, da je cela en sam akumulator. Dolgo se prazni. In normalno, dolgo se polni.

Ruth leži, z rahlo odprtimi usti sanja o rožah, njeno knjigo prelistava veter. Uživa počitek. Uživajo tudi najini nagci. Njim kljub svoji majhnosti, baterije nikoli ne zatajijo. Plastično orodje, žoga, igrače, slikanice, školjke, oblačila, peške nektarin...Vse menjava svoje mesto. Kot jasno, tudi oni sami. Očetova naloga je skrb za njihovo zadovoljstvo in varnost. Oče sem jaz, ki mi:
" Atiiiii, gremo v vodo!",
kljub vročini, predstavlja majhen boj, v katerem skoraj vedno izgubim. To, da rabim samoprepričevanje, da mi bo v vodi godilo, da slanica ni mrzla je seveda premalo. Če ne bi bilo mojih genetskih miniatur, ki šele osvajajo tehnike držanja glave nad vodo in premikanja v njej, bi moja koža dopust preživala veča ali manj suha. Tako pa...Kot starši divjih živali. Mladiče je treba pripraviti na življenje. Najprej osnove. Hoja, koordinacija gibanja, govor, kaj se sme in kaj je nevarno. Plavanje je v bistvu veščina, katere obvladovanje povečuje možnost preživetja. Zato in ker vriskači v vodi resnično uživajo, vedno prestopim prag svoje volje.

Vmes so pa trenutki, ki poleg premišljevanja o smislu tega početja, bežijo v svet večnega iskanja samega sebe. Ego je Egon. Bistvo mojega jaza. Lovec dejstev, ki jih skozi sito dogodkov, razvršča po moči njihovega vpliva na mojo osebno rast. Police ima razporejene po pomebnosti. Tista na vrhu, najpomembnejša, je še vedno najbolj prazna. Egonu najljubša. Ko se zadržuje na njej, vedno premtava in prelaga, prestavlja mozaik in premišljuje. Išče sliko, srž nametanega. Včasih se otročje smeji in včasih joka. Potrebuje več materiala, dogodkov in dejanj, ali pa samo več časa za razvrščanje?

Uvod

2007-08-11T20:42:00.000+02:00

Mogoče bom na ta način našel še nekaj drobtinic, katerih ni odnesel veter ali niso ostale zamrznjene v snegu divjine? Čutim, da jih prenašam naokoli, a jih ne vidim.

Mogoče bodo to le zapisi v belino spleta, črke dogajanj, zdravilo proti pozabi?

Ali pa zgolj obljuba, da napišem knjigo.

Pisal bom počasi in občasno. Samo takrat, ko mi bo karma odprla okna. Predvsem tista, obrnjena vame.